Ko bom v sebi izenačil
dušo z duhom, ki me vodi
takrat bom zlahka prepoznal
kako in s čim si največ škodim.

Kupil sem čudež.
Bil je drag, vendar cenejši
Kot večina drugih čudežev,
Ker ni bil uvožen.

Iz bede poguma
pod streho razuma
grem...

Šla bom čez polje, čez sivo obzorje,
čez reko, čez potok, čez barje, čez jez...
Šla bom po poti, po travi in snegu,
šla bom čez morje, po nebu in čez...

Kaj, če naš Bog izbriše poezijo,
ustraši se razdora besnih stihov,
pove poetu: Konec je navdihov
in reče našim muzam naj zaspijo?

Zaradi tebe ne bom začutil pomladi,
ki cveti zaljubljencem v čast,
polni bodo cvetlični nasadi,
a še bom vedno le tvoja last...
Pa naj bo srce,naj bo cvetlica,
ki za vetrom obrača se za srečo,
nikoli deležen poljuba na lica,
zalival le sliko bom bodečo...

Mar mi ni druge zapeljati,
njih sijaj prešibko sije,
ko na izbiro imam dve kravati,
ljubša zvesto me ovije,

čeprav slovo na vrata trka
in obljuba grozi mi krhka.

Ljubezen je včasih žalostna
včasih pa vesela.

Zaradi Ljubezni včasih sovražimo
včasih smo pa jezni.

Zaradi Ljubezni smo včasih osamljeni
včasih pa sred množice.

Obstala v kotu,
zazrta v tla.

Mračne ima misli,
odtujena od sveta.

Očarane od sonca in morske klime
se vračamo domov na koncu zime
zasanjana, zaljubljena dekleta,
razposajena od maturantskega izleta.

vstopi v sanje
dokler lahko
jutri bom
spet tista
od včeraj

Pusti mi, da jokam s tabo,
Ko mi je lepo.
Najine minute vedno
Hitro minejo...
Pusti mi,da te objamem
In te ne spustim
In da vsaj v trenutku - tistem
Večnost zadržim...

Drug v drugemu sva našla vse spojine,
ki so v srcu oživljale ljubezni dar
pogled je v pogledu dobil odgovor,
kot klaviatura bila drug drugemu sva par.

Preveč lepo se je vse vzklajevalo
toplina duše je zaživela vso telo,
odtrgati pogleda nisva mogla
silna napetost spojila naju je močno.

Nisem vedela,
da se da
in ne vem,
če tako boli oba.

Območje bolečine.
Notri sva...
Izstopiva?

Prileti kaplja
in
močno udari

in še ena...
in še sto...

Skozi vodo mi roko podajaš,
drhtiš, vzdihuješ in zvijaš telo,
ranjen in žejen
mene napajaš,
nemočen in pronicljiv
posojaš nebo.

Ker me vleče k tebi
Je neznosna senca luči,
Ki prihaja od znotraj
Kot kazalec, ki zapoveduje.

Ujet pogled
metulja v vetru
je ustavil čas,
ko nežen dotik
tvojih las
prestopil prag je sanj.