Dejstva stvarna
misli razne
pri ljudeh zbudijo.

So kot tovarna
za pesmi krasne,
ki se v pesnikih rodijo...

Včeraj sem bil .., bil
na Tvojem pogrebu ..,
bila si tako živa
v tisti črni krsti,
na licih si vrtnico imela,
topli so bili Ti prsti ..,
kot, da boš vekomaj živela ...

Le redek zna prestopiti mejo,
skrivati resnico, da drugi ne zvejo,
saj v življenje prikradel se je greh,
kljub slabemu dejanju ne rabi uteh.

Ni ljubezen
kriva za iskanje,
le pomlad igriva?
A ta nemir je tu,
brstenja plimovanje...

Pozabi, porabi, potlači, pograbi.
Odvrzi, oprtaj, ko jokaš, se smej!
Sprejmi, objemi, zasedi, prižemi.
Ne le za druge, čas zase imej!

Majhna rožca, ti bodika,
čez 100 let postala boš velika.
te solze skrbno bodo zalivale
moje solze ječe,
po svobodi hrepeneče.

Zanesla je naju pot v dvoje
bilo obema je lepo,
dajala sva si povsod oporo
z besedo, časom in strastjo.

Vmešavala so se mišljenja,
ki so zastrupljala oba
vendar je najina resnica
premagala načeta zla.

Ker me vleče k tebi
je neznosna senca luči,
ki prihaja od znotraj
kot kazalec, ki zapoveduje!

Ni dolgo tega,
ko na daljavo
v mislih mojih
poljubil očke tvoje sem
in tvoj obraz.

Malo imajo svojega zvena in besede
so bolj tihe.
Bolj so tiste, ki ne uspevajo, ki še niso uspele.
Bolj so žalostne, bolj take tihe,
neopazne, ki ne lomijo glasu ob svoji hoji.

Nesmrtni dež, slišni dež ugibanja.
Blizu udarjaš po trdem ravniku sveta,
vstajaš in se spreminjaš z vsakim udarcem,
svet z neskončnim poljubom, ki ima tako umrljiv glas.

Predstavljaj si: škatlica mala...
če jo zdaj odpreš,
boš notri našel nekaj..
Kaj? - Pravzaprav že veš!

se ustavim
in zagledam...
vanj...
vate, ki te ne poznam...

Ne bom več učila drugih ljudi,
saj bolečina me ne zapusti.
Vem, da le sebe obsojati smem
in če ne veš še, pomagal si mi!

Stopim v lužo,
vsa premočena,
da osušiš me nocoj,

mirim konje,
sama neukročena,
da najdem se s teboj.

Zakrivam si oči,
verjamem,
kar želim verjeti.

Ne levo,
ne desno,
ne naprej,
ne gor.

miren kot tvoj nasmeh
topel kot tvoj pogled
skozi dan
ki je tvoj in moj
tečem tiho kot reka
v tvoje in moje morje

Nej mi kdo ustav srce
če ne se bo razpočlo
in vsa kri, ki jo pumpa ...
nej mi kdo ustav srce
 

inverzni pogledi, ki v nama
cvetili in vzbujali so strašno
hrepenje in strastno poželenje.
 
le pogledi so bili vendar
iskrivi najini trenutki v
enkratne obrnile se lepe
besede, ki opisujejo
ekstravagatno najino razmerje.