Žal mi je za vse napake...
Žal mi je za vse laži...
Zavedam se, da ravnala nisem pravilno,
naredila napako sem obilno.

Žal mi je za tisti čas...
Žal mi je za tisti dan...
Ko pomagati takrat bi si znala,
zdaj ne bi tukaj obupovala.

Mokre stene zmrznjenih magnolij
rjavijo točo tvojega telesa
moje misli malo tvoje
moja koža mokra tvojih sanj

Zamisliti si ne moreš,
da težava življenje spodbuja
tvoja duša še nedoživeta
mora spoznati silnosti zla.

Spoznavaš udarce usode,
uzreš se, da se učvrstiš,
kot hrast na vetrni planjavi
upreš se, da učvrstiš.

Človek ima svobodno izbiro!
Sam lahko izbere, katerim lažem bo verjel!
Sami si lahko izbiramo vero in prepričanje!
Moj namišljen prijatelj je boljši kot tvoj!
"Očka je vedno govoril, da bo Bog pobil vse vas kurčeve pogane!"
Še dihamo.
In jezni smo.

Šopek rož                 staknilo se je proč.            V deželo tvoje pravljice,       v prostor kjer ni mož.     Poglej, glej od tu naprej,     da oblak te ne dobi,           saj si to le ti.            Ujemi me spet,            pomakni se nazaj            nazaj za nekaj let,             v mislih najin kraj,           in poj:

Samo simboli.
Kočijaž.
V Modrem.
Ves rumen.
Zaradi sonca.
Voz previsoko.
Realnost.
Moje Vmesje.

teče vode zvok,listja šum -tišina prisluhne dovršenosti,  ko pride mi na um          podoba golega telesa, enosti popoln je razum-               ko prvič bil sem tvoj.

          INTUICIJA

Brez misli nahajam se v svoji tišini
zaznaval sem blagost pozne noči
na nebu svetlikali so se domovi,
med njimi se moj še ne oglasi.

Toliko odmaknjen od svojega doma,
le stežka bi našel nazaj svojo pot
obtežena je duša s telesom in umom,
a slutnja mi pravi, tvoj dom ni od tod. 

vse izžeto, osušeno, prazno...
midva pa tako zelena in polna žalujeva.
kot da sva kriva.
polna plodov, mokra, rahla in tako rodovitna.

in ti rekel si, da me ljubiš.

ptice so odletele, za seboj pustile krila;
oslabljena, krhka in preveč lahkotna,
perje pokrilo je sončno ravan.

tam,kjer voda gori,kjer mrtvi bežijo iz teme,tam se dobiva nekoč,tam bova ostala za vedno.

rdeče luči v senci strahov,naznanjajo kri,ki teče z gora,mrtve oživlja neznana sla.

v potoku sence lovijo svojo sliko,življenje ugaša in rojeva se novo,tam se dobiva nekoč,tam bova ostala za vedno. 

Saj vem, da morala bi s tabo iti!
Odkar poznam te, čutim nežnost tako.
Ne vem, če smem izrazit' misel vsako,
Ceneno bi bilo - te pozabiti!

Kar pišem,
ne vem kaj bom.
Besede ne sprašujejo.
Kar padajo dol
na list -

morje, peneča modrina
barka zavetje varuje
človeku, ki še veruje -
vino, pečena sardina

zdaj iznenada zov siren
on začaran v prozornem,
labirintu že srebrnem

Od rojstva naprej si dušo umivam, 
jo čistim z mišljenjem in ukom vsak dan... 
S svojo voljo pot si utiram, 
da enkrat resnično bom zmogel bit' sam. 
 
Nebrušen diamant zdim se ob rojstvu 
me moje življenje kuje vsak dan, 
ploskve, robovi...vse bolj so vidni 
in skoznje prodirajo sanje na plan. 

 

Čutim veter - kot dotik je tvoje kože
nežen, rahel in preveč mamljiv
kakor tebe ga želim doseči
a on je ti - neulovljiv.

Svet tišine,
tihi, a vendar nemirni svet.
Riba priplava k drugi
in jo vpraša:
"Ti je všeč naš svet?"
"Da", ji odvrne druga riba,
"všeč mi je,
toda preveč je tišine.
Včasih bi rada malo hrupa".