tako je tiho.
ni te.
ni me.

zakaj ni srce le kepa stisnjenega snega,
da ne bi čutilo praznine te grenke noči...

Nekoč ti bom dala majhno,
drobno spominčico,
da jo poneseš s sabo,
ko boš odšel.

Eno bom utrgala zase
in jo dala v herbarij spominov.

Zaspiš v mojem naročju
in sanjaš sladkobe

Vse se utekočini
v valovih nihanja zračnih tokov
prostor in zrak in stoli
in kozarec merlota,
tvoja roka v moji in tok misli
postane eno z reko
ki steče neopazno
po mojem telesu
čez vrat med prsi

Ohromljena
počasi polzim nekam daleč
misli so se zlepile v sivo gmoto
in dih je zastal na poti do pljuč
Pred očmi mi plešejo mavrični krogi
stapljajo se drug v drugega
barve se prelivajo
in uhajajo čez rob vidnega polja 

Počasi vpletam te tvoje besede.
Zavest jih ne sprejme,
daj mi dokaz.

...   ...   ...  

Našel se je forenzik,
ki razkrpal je telo in zakrpal mi obraz.

Le kje je tisto stanje
tisti čut prežet z njim
ostal le sen, spomin teh časov
razblinjen ves, kot nemi dim.

Kot roža se spomin razpira
na tiste lepe sončne dni,
ko sem kot otrok te narave
užival mir brez zlih ljudi.

Ko odhaja v službo
preveri oklep;
je čeden za družbo,
bo zdržal pohlep

Nazadnje tudi nove slike zbledijo
Oči se utrudijo bele pločevine sveta
Sedemnajste slušalke počeno tulijo
I'm going slightly mad

Jočem, pa tega nihče ne vidi, kričim, pa tega nihče ne sliši. Sama sem, čisto na dnu. Nikogar ni, ki ponudil bi mi roko in rekel : boljše bo!. Nikomur zaupati ne morem, težavam mojim konca ni.

Kako naj gledam, če vsak pogled na tebe me boli, kako naj poslušam, ko pa vsaka beseda tvoja groba v srcu grdo sled pusti.Kako naj ljubim, če srce tvoje odprto ni,v praznino zijajo tvoje nesrečne oči.Kako naj ne obupam, če nihče mi ne pomaga,nikogar strah ni mojega prepada? Sama sem..

Rumena sem,
tista, ki jo imaš,
kadar hočeš,
Rumena, da odsevam
nekaj tvojega...
Se vidiš v meni?
Rumeno ogledalo sem,
cela rumena. 

Sva.
Samo trenutke imava.
Inserte življenja.
Ki ne spadajo nikamor.

jaz sem!
nisi ti kriv.
hotela sem!
nisi ti odgovoren.
naredila sem
in bi še enkrat
in bi...še stokrat.

luščim sloj tvojih grdih besed
kot pijavke črne, migajoče
mi sesajo kri

meni je
kot bi mi menjali srce
je brez krvi na pol prazno
še ne zaraščeno

stopnice hvalijo najine slike
energično razmetala sem jih po tleh
jih pohodila z blatnimi škornji
vabljivo me osvajajo
neuničljive tudi tokrat
samo malo še

Vera v meni je dolgo trdno stala
kot mogočen hrast v temnem gozdu.

A ta hrast ni padel pod ostro sekiro močnega, bradatega drvarja,
da bi iz njega nastal topel dom mlademu zaljubljenemu paru.