Tudi ta Romeo je umrl, da bi bil s svojo Julijo.

Neke noči je omahnil v globino,
še preden bi utrujen dosegel balkon,
na katerega je z zanosom plezal,
da bi bil vsaj malo bližje njej...

Kupidova puščica, namenjena tebi,
je prezrta ostala v toku.
Njeno ost ne bo skrhal trd kamen v tvojih prsih.

Kako je lepo,
ko mi zvečer,
nekam v mojo kožo zapleten
poveš, da me imaš rad.

In ko tišina
potem prede mrežo nad nama.
In lovi utrinke bitja mojega srca.
In tvojega.
In ju v klobčič zvije.

Prej nikoli nisva govorila.
Ime tvoje večkrat sem pozabila.
Nisva niti bežna znanca bila,
da bi se kaj takega zgodilo nisva vedela oba.

Potem pa nekega dne predlagal si,
da v vašo sobo prespati gremo mi.
Bila sem takoj za,
saj mislila sem, da bo le zajebancija.

Pijana sem,
a ne od alkohola.
Zasvojena sem,
pa ne od droge...

Zasvojena sem
od tvojega pogleda,
saj še preden se zavem
v tvoje oči se spet zazrem...

Zaljubim se praktično v vsakogar.
Prej mi za to nikoli ni bilo mar.
A zdaj zelo na živce mi gre,
ker vem, da tega se ne sme!

Kdo bi vedel kaj čutim,
Ko še sama ne vem.
Ne vem, če smem to čutiti.

On je vse kar me žre.
On je kakor obliž za moje rane.
A paziti moram,
Da moje srce se preveč ne vname.

Zakaj tisti večer stopil si k meni?
Zakaj ne k kateri drugi osebi?
Če se to nebi zgodilo
moje srce se ob poljubu tvojem nebi stopilo.

Hudičevo oko

in sajast pogled
všit v telo

sesuvam, podiram ustroje luči,
tema je le moja krinka,
nočna toaleta tako pravšnja se zdi,
ko v črnem soncu gori mi šminka.

Zaril v prsi si obraz,
obstal in moj dih čakal,
rekel, da postal odvisen si od mojih las,
vonja, ki tako nenapovedan v tvoj svet je prikorakal.

Sequa, se nekaj čudnega dogaja,
računalnik ladje nam že ful nagaja.
Njihovi topovi so ostali čisto nemi,
so mnogi zaleteli se v vel'ki vnemi.

Ko čudežno Zrcalo najdeš,
ti pogledat' vanj ne smeš.
Če bi pokukal v to Zrcalo,
oko preteklost tvojo bi uzrlo.

Na razpelu visim, nekje med življenjem in tabo.
Kot neusmiljen rabelj si me pribila nanj.

Moje solze bodo omehčale le žeblje,
ki bodo zarjaveli popustili nagonu po preživetju,
da me odvleče stran od tebe.

Lepim se na ideje
magnetno privlačnost pričakovanj
velikih umov in toplih src
njih, ki ne razumejo.

Lepim se in čutim klic,
ki vabi tja,
kjer še nihče ni bil.

Smrt in življenje
sta v meni
dve neponovljivi podobi
brez obrazov
nikoli
ne gledaš jasnih oči
tu je vedno

V mislih, v spominu,
na vsakem koraku toplega doma
si vtkan v košček pogleda,
v težo, radost in poskok slehernega koraka,
tliš,

Si kdaj poslušala veter,
ko poje balado, namenjeno nama?
In reko, ki pripoveduje v novem jutru?
In dež, ki šepeta, sam?
Tudi tišina sanja...

v očeh

njenih ....... njegovih
 kot biser bleščeči ...... kot strela žareča
se solza ujame ...... se jeza iskri