Sedela sva v zakajeni kavarni.
Pil sem martini
In ti si kadila.
Bilo je pozimi.

Kadar me žalost zagrne,
se potopim v globine
in iščem spomine.

Vsaj eden naj kot izvir
plane na dan
in mi povrne mir.

plahutale so žene
z belimi rjuhami
on rano odhajal je s prvo & zadnjo ladjo stran
9 milj pred njim
za njim rožni venec, zidovi brez duše in leta spozabe

Če resnica boli
in resnice sploh ni...
kaj je resnica?
Je res, da ne boli,
česar ni
ali morda boleti
ne bi smelo?
Zakaj potem boli?
Ker ni resnica?
Ker je ni?

Pretrgal si vez,
ko prebarval si les,
star in tako razpokan,
a v razpokah je zmes;
žalost in kes,
bes,
ki sili ven črtno objokan.

V odročnih krajih,
imam ves čas za sebe
v odročnih krajih,
spoznavam v naravi vse svoje moči
v odročnih krajih,
se lahko primerjam z drugačnimi bitji

Perje neba
je razsejano po obličju
namišljene zvestobe.
Prelomila sva kruh
in ga razdelila romarjem,
ki so nama dali staro sonce.

Morje je izvabilo violini
harmonije,
ki so kristali,
zaznamovani
s poetiko vsega bivanjskega.

Med te pregrete rjuhe lovim
prve sončne žarke. Oko, letim
na podobi tvojega izraza,
ki zadovoljno dahne naj žmerim.
*
Spet temi dovolim spoj obraza,
da konice blazinic od mraza

Umreš od nje, pa če pravi si junak,
Razlikuje ne, al' reven al' bogat,
Še hvali jo vsak, bel, črn ali pa mulat,
Iskrena je, vendar laže zanjo vsak.

Kočijaž postajam
ker sem pač na vozu
pristala;
potegnil si me gor-
ne, nisi kriv.
Nihče ni
niti malo kriv.

Soba prenatrpana
posteljnina vsa zakrpana
vzgoja skos teži
nad izgledom njenim vsak se zgrozi

Od štirih do šestih,
od štirih do šestih
takrat učne ure so
nkol se ne učimo
a vendar ocene dobre skos dobimo

Kako ti je ime,
bronasti vojak?
Si Janko, Stanko, Branko?

Kaj strmiš,
bronasti vojak?
Zakaj zastal je tvoj korak?

Bronasti vojak, bronasti vojak...
Ne sprašuje tega te vsak,
Saj si le- bronasti vojak.

Si me videl, ko sem gledala te?
A si slišal, ko sem tebi govorila,
brez besed, s pogledom, skrito;
nekaj,česar...zdaj vem, ne bi smela
to, kar rada bi...takrat verjela?

Ne išči me,
saj veš, da se
ti bom zopet skrila.

Ne, nocoj
ne grem s teboj,
čeprav bi te lahko ljubila.

In takrat neskončnost
    ujela je v dlan
Se poigrala z njo
    kot metulj igra se z roso
Jo raztegnila v trak
    in si jo vpletla v lase.

pozitiven začetek
sanjal gledala film

tigri raztrgali rožo

ah feel like acid
in žolč boli najbrž

Vpil vase si mojo bledoto,
spil zimo do zadnje snežinke,
posadil tulipane na moja lica,
v mačice ovil mrzla ramena.

lovim okruške včerajšnjega
optimizma
stkanega iz trenutka
lepote doživete v tebi,
ko danes upam
in se zdi
grenkoba tega
gotovega obupa
neperspektivnosti
taka, znosna.
ne boš verjel.