Papirnate rože spustil si v noč,
da solze otrl si si z njimi,
cimprese se majejo
& nevedoč
še noč temo le hlini.

V sunku vetra mrtva svoboda
zaplapola v obstoječo srd
odpihnjene strehe ljubega doma
prepuščene slučajnostnim silam.

Na cesti ubito, razkrajajoče meso,
v kanalu peneča, še vroča kri.

potuješ po nebu
daleč in majhni smo zate
obrobljen si z ozkim trakom svetlobe

zlati rob se je stanjšal
izginil
poginil
postal si ledena toča

....
...
..
.
Kot vonj starega vina,
tako tišina prijala bo...
Vem, v drugih veje nekaj,
a rešitve ne bom našel,
meni je potreben tvoj glas...

Pesem ta brez vsakega namena,
se vije po papirju tiho peta.
Brez smisla, brez globljega pomena,
si pogledov, pozornosti obeta.

Ker niso čustva vanjo zlita
dotaknit se srca ne more,
le tu leži, kakor ubita,

Pri vseh tistih pesmih
me ne pritegnejo akordi.
In besedila mi niso všeč
samo zato ker dobro zvenijo.

Ko ti govorim o zvezdah,
me ne zanima astronomija.
In nisem vraževeren,
čeprav ti razlagam svoje sanje.

Ne morem brisati besed, ki kot zvon
življenju minljivo pesem poje.
Ne morem brisati besed,
ki opekle so jih palice življenja.
Ne morem brisati besed,
lahko pa svobodo
z okovi črnih zvežem.

Če napišem
tisto zgodbo,
jo boš bral?
Bi rad pesem?
Ne, ne znam! Ne vem...
ne o tem, ne o tem.

Povsod različne so sledi,
katere puščamo za sabo
ne moremo se jih rešiti
čeprav nam niso več za rabo.

Hišo imam, avto in psa,
imam otroke in taščo, moža,
službo imam, zabavo za dva.
Imam vrt,drevesa in rože,
peteršilj, korenček, kolerabo
in kar sodi zraven za vsakdanjo rabo.

So many times I tried to love you
so many times you said we are friends,
so many times I tried to show you,
I hid the beauty from your eyes.

So many times you said Maria,
And how beautiful she was and is,
So many times I tried to leave all,
Things behind the things I need.

So many times I felt unneeded,
So many times you told me so,
So many times I said I'll be there,
So many times you said you'd call.

So many times we watch the snow fall,
So many times the flowers bloomed,
So many things we said we'll do and
So many things were set to doom.

So many times I walked passed graves and
So many beloved people died,
So many times I thought of you and
So many times I said goodbye.

Ptice polomljenih kril so zavite v meglo
na utrujen in sam poletni večer.
Predolga je pot in premalo je vetra,
da bi zmogle ponovno vzleteti.

Prazna je cesta, prazna so srca,
le veter se še igra z listjem v vejah.
Sonce sreče počasi tone v pozabo

Lahko bi tekla
po neskončnih prostranstvih
tvoje mehke duše
in prišla do konca
pa ne bom

Na tebi je nekaj, kar me privlači
Nekaj čarobnega, nekaj sladkega.
Nekaj, kar pritegne mojo pozornost,
pa vendar ne morem doumeti kaj je to.

Mar so to oči, s katerimi zreš vame
in v katerih sem tolikokrat iskal zavetje
pred kruto resničnostjo?

Samo trenutek,
ti pretrga prsi in se zažre v meso...
Želiš si kričati,
a ne moreš...

Ujet v trenutku
ko puščica ravno prebode srce
si želiš zbežati,

Nedolžno kot galeb,
ki jadra na valovih vročega zraka
in brezskrbno uživa poslednje žarke
zahajajočega sonca,

letiš na krilih mojih misli
in jadraš, po najbolj oddaljenih,
najbolj skritih kotičkih

Strehe se bleščijo v popoldanskem soncu,
iz dimnikov pa se vali svetlosiv dim.
V zraku se voha jesen in kar čutiš,
kako ti napolni pljuča.

Nekje v daljavi se vozijo avtomobili,
od tam naprej pa se razprostira polje.
Slišiš lahko veter, ki potuje skozi veje dreves

Vse neskončne poti se nekje končajo.
Nekatere prej, druge kasneje
vendar končajo se vse.
Čarobnost občutka se izgubi v vetru...

Vidiš kako puhti, sežeš za njo
a je ne moreš več ujeti...
Spolzi ti skozi prste in naposled izgine.

strašilo gotskega polja
pomlad stopila celofanske lase

plešast starec si
čas da obesiš jetra na verandi
strpaš spomine v hladilnik