včeraj
danes
jutri
ostani
šepetaj meni
tukaj si
 

Hodim in mislim enako kot veter,
ki ga ustvarja toplota in hlad
tudi mene prepletle so energije
v katerih spoznavam grenkobo in slad.

V neskončni rádosti stoletnih src
sva gledala, kako umira,
ljubezen, ki bila je sveta,
spočeta iz neskončnosti nemira.

odrešenika prosit za srečo
pa za prerokom v Meko
med gnečo
pred center
v košar'co in ENTER

Kriči in vpije
Radijski sprejemnik
Ne hodi po poti
Ob moji strani

In misli na to

V osamljenem parku,
med drevesi,
grmovjem,
v globokem mraku,
tam bolečina je vecja.

Noč je,
jaz pa tako rumena.
Sijem,
ker si sonce.
Zakaj sanjam dneve,
ko slišim noč
& noč,
ko odzvanjaš
v dan...

Ne, Kello, to ni več želja moja!
Prebijte se do zvezdnega vozila
in, če sreča vam bo zopet mila,
naša odprava v orbiti vas bo rešila.

bla bla bla

Vrzi svojo knjigo v puščavo
naj ti prah pove vse.
Vse tvoje misli in vse kar je ostalo
prepustiš drugim, le meni ne.

Črtast pulover, rokavica in risba
na mizi pozabljeni ležijo.

Tvoj dotik, tvoj dih, tvoje oči vse v meni še živi...Kot da bilo je včeraj,čeprav je bilo že zdavnaj

V drugem objemu iščem tvoje roke, na drugih ustnicah tvoje poljube...Prepozno je zate in zame...

Rohni, doni, besni,
neurje stresa ,se iskri,
dež bobni,
utrip drhti,
reši mi dušo,
povej mi zakaj,
brezupno si želim -
le kaj ?

Nebrzdana strast kipi v meni!
Ni je mogoče ustaviti!
Več kot vem,
bolj sva si blizu!
Ni nama pomoči!

Povsod te iščem, nikjer te ni...
Celo telo mi obdaja le praznina.
Moje srce je prazno...
»Kje si?« vse sprašuje po tebi!
A ti me vidiš le kot prijateljico-
še to ne...

Mlado dekletce strmi vame in se smeje.
Njeno življenje je brezskrbno.
Svobodno je, zaprto v kletko
lastnih staršev.
Kletka je pripeta na vrvico...

Ukleta med zidovi
prepletenimi s trni-
nevede, da so na
drugi strani
še nerazviti cvetovi. 

Joče, joče, joče ...

Valovi butajo ob strme pečine.
Iščejo odgovore na vprašanja…
Vedno močnejši so, višji…
Žene jih nebeška sila,
ki jo vodi Bog v svojih rokah!
Kdaj bo? Kje bo? Bo sploh?

Kdaj bo sonce zopet vzdrhtelo za naju dva?
Kdaj bo razpelo žarke v vsej svoji veličini?
Se bo to sploh kdaj zgodilo?
Vedno – prebliski solz!
Vidiš, a ne reagiraš…
Izrisuje se le tvoje vidno polje…
SAMEMU SEBI…

Razpeta med dvema svetovoma...
Eden me obožuje,
posveča mi vso
svojo pozornost, ljubezen;