Veliko je vprašanj,
na katere ti ne odgovorim;
se le zasmejim
in se v zvezde zastrmim.

Prazno srce,
uničeno upanje.
Vem h komu moram bežati,
na čigavi rami jokati.
A ne morem.

Iz spominov stkane sanje
so kot obleka za dolgo potovanje.
Obliko in vsebino so ji dale želje,
v mesečini jo obsije hrepenenje.

Sladkoba ki odpira vonj
nesmisel utopljen v rdeči črti
samo sedemkrat naredim obrat
za 360 stopinj
ker te samo iščem. 

Tam onkraj, po navadi rečem
bil je vsakdo izmed nas,
spet rodil se tu s telesom
in ne spomni se na čas,
ko smo duše ga lomile
vragolije ustvarjale
bile smo v sklopu z vetrovi,
spoznale v srž smo se ta čas.

Bi te mar še ljubila,
če poznala bi te še bolj?
Če odgrnila bi in odkrila,
da nisi le prevara,
ampak mrtvi poteg navzdol.

Vse imam,
Pa nimam tebe.
Pa saj te ne rabim,
Saj imam vse.
Pa vseeno rabim tebe.

Doroteja sanja
rimske vozove,
srebrni prah.
Sanja belega samoroga.
Njega na njem.

Se rodi.
Nauči leteti.
Vzleti.
Leti & išče.

Pada mrzli sneg.
Pada, se dvigne,
me vrže po tleh,
zakoplje v 7 metrov
temne žalosti.

V soju žarometov
ulične razsvetljave
igrava romantični muzikal.
Na pokrovu nekega avtomobila
midva glavni sva zvezdi.
Jaz sem mačka, ti si lev.

tako dično je dišal,
da vihar ustavil je.
v meni enega prižgal.
tako dično je dišal,
da počutila sem se
lepo. sladko. čarno.
tako kot še nikoli.

Dvomiti o tem,
kot je dvomil Shakespeare
...
Jaz ne dvomim in nikoli nisem
...

Rumeno nebo z modrimi ranami
z netopirji se zamuja,
mračni dan preseže divja noč,
potoke slanega ponuja.

S kričečih vrhov nemih streh
v objokano megleni noči
po žlebovih vijejo se črne kaplje.
Brez notnega črtovja
iščejo tipke za svojo žalostinko.
Nevešče prevar
hitijo v svoji žalosti.

Razlog, da prebarvam sobo v oranžno...
Da vonjam najljubši parfum na sebi,
samo zato, ker je danes danes.
In ker bo jutri jutri.
Da so ustnice živo rdeče,
ker me prideš iskat.
In ker je sreda popoldne.

Vezenina obrisa
tvoje prisotnosti.
Vsega kar si.
Režem te
iz spomina,
trgam na koščke
tvojo kri.

vreče prahu sipajo po ulici
potiš se in roke tresejo misli

peroni razmazan pejsaž in veke na ostrini nohtov
da ne bi spregledal odtisov njenih drobnih stopal
bosa je šla čez črepinje in ostanke hrane in besede
ki so lačne nasekale življenja tanke rezine

Raznotera so nebesa,
raznolike so noči
le v moji želji, srcu
njeno bitje ne bedi.

Kdaj spoznala bode v meni
v pogledih moč želja,
ki hitijo v ljubezni
ogreti ta ji del srca.