Kaj je ljubezen mame,
kako naj vam povem drugače,
kot v obliki poezije,
ki sedaj oživlja moje žile.

Kdo sem jaz, da sodil bi o drugih,
kdo drugi, da sodili bi o meni?
Človeštva senca, tavajoča sem v temi,
vsak isti dan je, za vdihom je izdih.

Slovenija, draga, ti mati edina,
pokrajine tvoje obdaja toplina.
Prostrane poljane, visoke goré,
Zeleni gozdovi, tí odpro ti srcé.

sem pa kar
že dosti star

so risanke drugačne
ljubezni vse napačne

zdaj so v špici
stari vici
in heri poter
je že zdavnaj foter

iščeva ljubezen...
za iskrenost in veselje,
potovanja in sprehode,
božanje in skupne želje,
za poljube in dotike,
za zaupanje,oporo...
...pa tud kr tko mal za foro

Vidim te v vsaki travi,
ki ob poti raste.
Vidim te v sončku zgoraj-
saj veš...to si ti;

Prišla iz mesta je novinarka k njiju,
da zve kaj delata sedaj v starosti
stara znanca športnih listov,
ko sta polnila jih s svojimi dosegi
na športnem polju, v  vodi in na ledu.

Nikamor se ne moreš skriti
deklica iz porcelana,
po slamici
so ti spili besede-
rožnato roza dekliške
vzdihe navdušenja.

že dolgo
ne morem več
jokati

kjer so se posušile solze
so ostale
globoke

Šutirala sva zvezde,
mutirala orhideje.
Iskala ozvezdje,
sklatila Orion.

Preigrala usodo,
prelisičila zgodovino.
Srkala rdeče,
ukradla amor.

Ko jutro mlado
se rodi spomladi,
življenje novo
v drobnem srcu bije.

Ne radosti,
trpljenja ne pozna še.
Je svet
še lep.

Med grobovi vseh grobov,
stal je črni spomenik,
z vrtnicami ves obdan,
kakor čisto drugi lik.

Čudno je.
Soba gori od tišine.
Postelja diha enako kot ti,
prisloni name svoje ustnice,
vzame mi izdih,
vzame mi čas,
vzame čarovnice izza dreves.

Gverilec
(Ernesto Rafael Che Guevara de la Serna)

Rojen kot popotnik,
ki odkriva kontinent,
z železno voljo,
zgodaj, kot študent.

drugi ne vedo.

vse kar imam, zamenjam
za čopek tvojih las.
za priložnost, da se te dotaknem,
da se mi ustavi čas.

Čeprav obdan je bil z bogastvom
točil mile je solze
vse bi dal le za dekleta,
ki se ga odrekla je.

Nežna bela vsa prozorna
obležala mrtva je pred njim,
žalost težka jo zadela
odtrgano od srečnih dni.

nežno zavita v moje obljube,
s konicami prstov ti gladim telo.
k meni privita, ujeta v poljube,
skupaj ustvarjava si novo nebo.

in nikjer, nikjer ne piše, da morajo to
ostati sanje.

Iskrilo se je iz dlani, včasih. Male rdeče in bele in zelene iskre.

Preblizu sonca si letel Ikar, neustrašni.  Vosek se medeno razliva po morju mojega trebuha. Sedem tančic ne skrije rdečega žara tega popka. Nekaj cveti v mojem telesu.

Je prezgodaj, je prepozno?

Nezavednega te je poljubljala noč
in tiho, tiho se prebujaš v praznino.

Najdeš se raztresen pod stopnicami,
kjer si sanjal modrino nekega hladnega jutra.