Posadili vrtnice na poljih.
Še vedno sem zobje in misli
na razgaljene reke.

Kamele pojenjajo v zenitu
namišljenih klasov plapolajo
lasje v strasti drhtenja
ljubezni objemov spomina
in mokrega žolča spomladi.

Bolečina, ki je postala nema;
izgubila je ego
in se razblinila v vseobsegajoč vakuum.
Občutki spremenjeni v večni "ne vem" in dvom,
ki z ostrino diamanta zažira v temo,
ki se širi iz krvave utrdbe, preko blede kože v vesolje.

Plešem valček
na zvoke umirajočega delfina,
ki je nasedel v kopalni kadi
in ne zna povedati,
da se ne zafrkava
in je situacija smrtno resna.

Ko se v glavi odbije še zadnji žarek sonca,
je konec sreče.
Majhne želje letijo velikim sanjam nasproti.
So že tukaj, na mizi so.
In pišejo kratke verze brez pomena,
nerazumljive popolnim očem.

Volkovi tulijo,
jaz pa grem na Divji zahod,
v spremstvu konjev iz vesternov,
v spremstvu črnih vrancev.

Dnevi so zidaki duše,
ki polagam jih pod se
samo čiste uporablja
moje kritično srce.

Dnevi se topijo v leta
vedno višje duša gre,
čas stopnice meni dela,
kot so Jobove lestve.

Sanjam ... lasje valovijo na njegovi dlani.
Dlan se skrči v pest. Ujeta sem, a se ne upiram.
Bližina njegovega diha ... jemlje mi zrak.
Ljubim ... vsako stvar okoli njega.
Kisik, ki ga še ni vdihnil,
roso, ki se še ni vpila v njegove hlače,

Razlagam vam o svojih sanjah,
vi pa se smejite.
Živela bom svoje sanje,
smilite se mi, ker ste izgubili vero vanje.

Svet se vrti in mi z njim.
A med vsem tem vrtenjem ne opazimo vseh teh malih stvari,
ki dajejo čar življenju.
Pozabimo si vzeti čas za resnično občudovanje lepote, ki nam jo svet ponuja.
Preden se zavemo, se odvrti še zadnji krog in
ostane le še obžalovanje.

Obžalovanje, da nikoli nismo resnično zaživeli.

Razbil si ogledalo naju,
ko sva še živela v navideznem raju.
Ostalo je nešteto razbitih trenutkov,
ujetih v ljubezni pozabljenih občutkov.

Iskanje smisla
v labirintu brez izhoda.
Poti, ki ne vodijo nikamor
dihanje praznega zraka.
Namišljena lepota,
polastila se nas je slepota.

Utihnilo je ptičje petje,
iščem svoje zavetje.
Veter je odpihnil sanje,
tebe sem kovala vanje.
Megla zakriva zasanjane poglede,
opazi se le še obraze blede.
Tresoča telesa stojijo na mrazu,
upirajo se lastnemu porazu.

Vem da si nekje v bližini,
v navidezni tišini.
Slišim tvoj odmev,
ko zapoješ še zadnji spev.

Bližam se tvoji melodiji,
z vetrom pregnani harmoniji.

Se še spomniš tistih poletnih dni,
ko sva živeli brez skrbi.

Soncu sva pripovedovali najine želje,
v morju sva izpirali osnovnošolsko trpljenje.
Pomagala si mi preboleti veliko izgubo,
brez tebe bi šla v pogubo.

Žrtev ste.
Žrtev teh smešnih ljubezni.
Kako vas ljubijo !
Kaj so storili iz vas !
Kako so vas zlikali ?
Zgladili. Upognili. Zložili.
Nikoli ne boste dovolj odrasli, da bi lahko napisali roman.

So v komandni sobi zbrani
Quorke vojaki najzvestejši.
Nikogar na Exodu niso izgubili,
tu na Gaji bodo vse dobili.

Vonj vanilje. Vabi vražje vroč.
Viharji vpleteni v vnemo.
Vrtenje višenj & vijolic,
vrtenje vagabundov & vlačug.
Večer & vinjene violine...

Prišla bo za menoj
ker je neumna
kot izkoreninjena prst
po kateri bo stopala
ko spodbila jo bom ob štor
ki spominja na njo