Ustvari si angele - svoje oči -
varuhe svetlobe, častilce noči;
da bi večni krilati božji duhovi
slavili Boga nad vsemi svetovi.

Ko do skrajnih meja
najglobljih želja
sega obup,

ne misli nanje,
ker je njih pričakovanje
le strup.

Na robu vsega,
kar si verjel/a,
se včasih prestrašiš,
da si se uštel/a.

Življenje je nekaj, kar ti nekdo podari,
življenje je nekaj kar se v tebi rodi,
življenje je nekaj čemur se prepustiš,
to je nekaj kar vstane s tabo, ko se prebudiš.

Enostavno čudovita, odprta in lepo govoriš
Vremensko nisi občutljiva, ko je treba tiho si kot miš
Ampak jaz te ne poznam.

Enkratna ljubezen, polna strasti,
Vroči poljubi, vroča je dlan
A odšla si stran, že drugi dan

Meni senca zavila smer je tja,
kjer duša ne bi več obstajala,
a rešil bom se iz grozote te,
utopljen v črnino sem zdaj,
in vem, da poti ni več nazaj.

V temi...
Globoko v temi se prične...
Kjer tišina vladuje,
Noben ne pričakuje,
Da v njej bojevnik miruje,
Da V njej se življenje pričakuje...
Pričakuje...
Da zmaguje...

je jasen dan
nebo je brez oblakov
da vidi
kot na dlani se
neskončna črta
ki riše vse
kar kdaj se je zgodilo
kar kdaj se bo

Ozvezdje tebe.
Povsod tvoj dih.
Nič začasno,
vse za zmeraj.
Večnost.
Tvoj stih.

Plesen.
Levo in desno se prepletajo roke.

Divja leta divjih mož
obešena na steno zapuščene hiše.
Njihovi duhovi udarjajo z noži po mizah,
kot sobotni večer so odšli v prosojnih plaščih.

Njegovo obličje v mojem objemu,
preplet rok, nezavedno
prodiranje toplote skoznje.

Začenja me zebsti,
po telesu se sprehajajo lahni
tresljaji, ko se namerno
dotikaš mojega vratu.

Lahko prijatelj obupa?
Ker nisi dovolj-
in si samo nič.
In sta samo nič. 

Berač zahvalo mi je dal
in potem otožno mi dejal:
Nekoč sem bil bogat zelo
in sem zaljubil se močno.

O ti bolezen, križ vsega človeštva
si zadnji krik dušne nemoči,
me sili k spoznanju in delovanju,
da se uprem svoji  brezsrčnosti.

Zapeljevanje vsega, kar strast vzbuja
požrešnost do vsega in materialnih reči
napuh in ošabnost se v egu poraja,
lenost in lažnivost sta par da ga ni.

Kdaj je arhitekt vstopil med naju
In razgrnil čez najine sanje
Načrte, tlorise, ploščine

Pod staro železnico
je mrtev pes.

Nihče ne ve, kako dolgo že leži
tam.

(Krik mi
zbudi
vijolice)

Na njegovih kislih beločnicah
cveti rosa
iz njegovih raztrganih
jeter
sili dan.

Pod staro železnico
je mrtev pes.

Stojim vrh razgledišča,
jutro je,
ne čutim niti lahne sapice,
tišina,
k meni prihaja,
toplina,
brez konca,

tvoji prsti so
notno črtovje mojim stokom
ljubiš drugače
ljubko in ritimično
si jemlješ moje kodre
nežno neučakan
mi polniš pljuča
s toploto jutra

Mrak je
in žge me v porah
trpko tih večer.