Plesišče
Melodija slovenske glasbe
V vroči slasti vrtijo se pari
Sestavljanka ljubezni obešena je v zraku
Privezana na verigo
se zdi
Vidim dvojino povsod
Zavistni duhovi me preganjajo

Okrog...
prehlad se podi in razgraja
pravi, da mi ponagaja,
ko za roko me drži
se me prav nič ne boji.

Grlo postalo je "šmergel" papir,
z oči teče čebulni izvir,

Energija mi polzi skozi razjedene pore, 
na praznem listu puščam sledi svojih korakov,
zven svojega glasu pa ovijam po vejah starega hrasta.
Osvobojena vseh bremen lažje plavam proti toku...in verjamem..., tudi vate.
Na obešalnik upanja bom obesila svoje sanje...
...zate...obleci jih...
Verjamem vate!

Bil je mrak
in tih korak
se začul je skoz tišino.

Strašljiv odmev,
ki je zapel,
mu odvzel je vso milino.

Črn žrebec mesečino v grivi nosi
zvezd padle utrinke hrbtu trosi
ko biseri njih so sledi.
Črn žrebec mar črna mu kri?
Leden ponos tla zenicam krije
mogočne kosti platina lije
zlato v mraku so njega oči.

Kadar koli vidim te,
razbija mi srce,
počutim se kakor da 5 let imam,
še enega stavka povedat neznam.
Če pa že želim kaj reči,
govorim same neumnosti,
zmeraj naredim budalo iz sebe,
kadar koli v tvoji bližini znajdem se.

Čez in čez je upanje
v nebesnih skovankah
na tvojih ustnicah.
Golob z jutranjim poljubom
zajadra v razmršene megle,
izrinjenih vzdihov.

Tihe solze so spolzele po tvojem licu.
»Le zakaj?« si rekel, »Le kako?«
Hladno stala sem v tišini,
se borila sama s sabo –
vedela, da bo tako.

Zdaj cvetijo vzdihi trav.
Čez čelo ti prhnem strast.
Stresi me
na rešeto tvojih čakanj.
Bodi luna
v večernem kozarcu vina.

Z očmi, krvavimi od solz, si gledal me, kako odhajam.
Sama, obupana, nesrečna, sem ljubila tisto, kar sploh ni bílo.
Z očmi, krvavečimi od solz, se danes jaz dohajam
in ni več konec tisto, kar bi to trpljenje ublažilo.

brezvoljne smo
in mlahave živali
vdamo se brez boja
v imenu neizgovorljivega nas najedajo
črne pošasti
postavljajo templje iz naših kosti
sesedamo se brez besed

Glasba polzi skozi zareze v duši

to si mi rekla na večer
ko sem po dolgem času spet prevzel obliko

dolce cantando
dolce cantando

zdaj sem privezan
zlomljenega telesa
sestradan
izčrpanega duha bolščim predse
razbarvanih zenic
bolščim predse

Odvržena v kot
preži na nas
odšteva, briše številke
znova in znova

Odpelješ me na polje maka,
med rdeče cvetove cvetlic,
v brezčasnost travnega mraka,
med gnezda igrivih metuljev in ptic.