v vsaki senci
v ljudeh
ki jih srečujem
vidim obraz poznan
vsake oči so tvoje
in v njih iščem pogled
ki žgal bi kot tisti

Tvojo kurjo polt
posejala sem z marmelado
jagode gojila na tebi
razlila tekilo po obroču popka
s slino mašila sladke pore
najlonke barvala s tvojim sem
 sefom med nogami
pa še vedno bilo ni dovolj

Kako naj povem ti da ljubim te,
ko pa zame ne zmeniš se!
Raje lažem ti,
kakor pa da se izmikam izpred tvojih oči.
Tako rada bi ti priznala,
da sem ti svoje srce že dala,
a bojim se,
da izgubila bi te...

kolovrat prede sanje
pomirja notranje brenčanje
zaplet črk diha v mislih
zmešano na papir hitijo

Noč spustila se je,
tema prekriva me,
a srce mi spati ne pusti,
spominja se modrih oči!
Noč tako temna je,
pa še nekaj snega zapadlo je,
a mene to ne moti,
misel mi le k tebi beži.

V sanjah sem vedno zdrav.

Pri UNPROFOR-ju obračaš glavo
in ona jaha tigra čez angleško podeželje.

Med krvavimi izbljuvki budnih noči
najdem modrikasta sonca.

Odgriznem kos in ga pogoltnem.

Kaj dogaja s tem svetom se,
ljudje samo omamljajo se še,
samo še po drogah hrepenijo,
čudnih substanc si želijo.
Ni več tistih vrednot ki so včasih bile,
na katere deda večkrat spomni me,
mladi smo svet spremenili,
po svoje ga prikrojili.

Kralji sveta so se morali zbrat,
da bi Sequa jim dal ultimat:
Ko Gaja obkroži enkrat svoje sonce,
božje skrivnosti naj bodo razkrite,
sicer v njo poslal bom rakete.

Gledam v prazno
in pred seboj vidim tvojo podobo,
tiste tvoje oči,
ki nasmeh na obrazu rišejo mi.
Zunaj je tema,
sneg še kar pada in pada,
zanima me kje si,
koga nocoj greješ ti?

Bukev se je soncu izravnala.
Dober dan mir,  je v gozdu brala
misli naključnih obiskovalcev
sraka, ki je komaj leno vstala.
*
Čvrst je ta les namišljenih vzorcev
za Najmogočnejšim listje borcev,

Tako iznenada je prišlo,
kot strela me je zadelo,
nove sanje mi pričaralo
in nove želje mi zadalo.
Kot strela iz jasnega,
se mi pojavlja tvoja podoba,
v najtemnejši temi,
si ti luč ki mi sveti.

Bodi takšen kot si,
nič druga pomembneje ni,
verjemi le vase in v svoje srce,
na druge ne oziraj se!
Res da ljudje različni smo,
drugače mislimo in razmišljamo,
a v srcu enako čutimo!!

Ko gledam ta svet kam beži,
vsak še samo za svojo rit skrbi.
Hudo mi je,
ker je toliko hinavščine!
Ljudje gledajo le na denar,
za ljubezen nikomur več ni mar,
več neveš komu zaupaš lahko,
da obrnil ti hrbet nebo!

Ne sprašuj me,
zakaj to zgodilo se je!
Ker to prišlo je kar tako,
da sedaj več nevem kje imam glavo!
Vsi mi pravijo,
da sedaj do konca me je zadelo!

Spet hitim.
Spet se mudi.
Ni prostora za druge stvari.
V ušesih slušalke.
V glavi ti.
Tako je noč in dan.
V šoli zasanjano v klopi sedim.
Z mislimi drugje.
Pri tebi.
Bolečina trga a navzven se ne vidi.
Navzven močna in vedno nasmejana deklica.
Zazvoni zvonec.
Konec mojega sanjarjenja.
Padam z oblakov.
Počasi drsim proti hodniku.
Vem d te bom videla.
Preprosto čutim.
Ti na drugi strani hodnika.
Kot vedno me sprva ne opaziš. Šibijo se mi kolena in zmankuje mi sape.
Greš mimo.
Spet me samo pogledaš.
Pravijo, da pogled pove več kot tisoč besed.
Ne pri naju.
Tako rada bi slišala tvoj glas.
Tako rada bi te objela.
Objela tako močno da bi tudi ti čutil enako.
Tako rada bi te poljubila.
Ti pa greš samo mimo.
Na tem bova ostala.
Nikoli nebo drugače.
Živi naprej pravim sama sebi.
Ti mi tega enostavno ne pustiš.
Vsak dan bolj hrepenim po tebi. Navada se spreminja v obsedenost.
Tega nebom dovolila.
Take prevlade nad mano si ne zasluži nihče.
Niti ti.
To enostavno boli.
Nevem če ti lahko zaupam.
Vem da je vredno poskusiti. Ampak neupam.

Poslušal pesem znane sem osebe
pretakala se je kot potok sredi jas,
rima rimo je nadkriljevala
ostal od nje je v meni le njen glas.

Spoznala sem ljubezen.....odkrila bolečino,
v srcu je led....kar odkriva praznino.
Iz ljubezni je nastala bolečina,
iz upanja pa...praznina!
V meni ničesar več ni...
le še spomin na tvoje oči...OPROSTI MI!
Le pesmi so mi ostale še,
pa še tukaj prah nabira se..!