Ves čas na preži:
morda bo naslednji poljub zabrisal del maske,
morda bo naslednji ugiz odtrgal kos oklepa,
morda se bodo tvoji prsti ugreznili pregloboko
v grob med mojimi stegni...

Karte polagal si po meni
igral na srečo
se pojavljal
enkrat kot as
drugič kot pubec

Srce strto na tleh leži
v globino pekla strmi.
Temen gozd okoli se nabira,
netopirjev in golazni s seboj pobira.

potopljena v obup
iščem gladino morja
božam neznane ribe
misleč
da tvoje telo držim

BREZ NAVODILA: Do štiri leta

  9 kosov

Še vedno čutim tvoj dotik, 
tvoj nemirni duh, 
ki me vznemirja, 
tvoje prste, 
ki silijo vame, 
da drhtim 
in si te želim....

vihar dviguje gradove visoko v zrak
sestavljanje
v zlate stolpe,
v steklene strehe s pogledom na oblake
v sobane za dobro plačano služinčad
v zlate kletke z odprtimi vrati

Dvigni me v naročje
in postavi na svojo pot.
Drži me za roko
in pazi, da ne odtavam.

Mogoče bi zdaj že bil čas,
da prebereš vse te zamolčane krike,
vse te stopice, verze in rime,
vse, kar si napisal vame.

Samo to se sprašujem,
kje, hudiča, si našel
gumbek Natisni.

Sonce je že visoko na nebu,
a zdi se, kot da je jutro.
Bila je oseba, polna srca,
v blisku trenutka - večnost.

Zaradi tebe
prenašam gejzirje besed
ki drugi jih žaljivo
obešajo name

S pentljo me okrasite, 
lepo zavijte,
da presrečni bodo
in srečen bom jaz.
ko pod bleščečo
se praznično jelko
znašla se bodo moja nesmiselna darila
ali še bolje
zavita opravičila 

Svoj avtobus ustavljaš na vsakem pločniku
spuščaš vanj mladoletne sirote
tajnice izkušene
s šminko pokrite zabavljačice
pokvarjen bo kmalu
te nič ne skrbi?

Zamenjali so pokrove kanalizacije.
Vrata v realnost gnilobe ozkosti
se zdaj svetijo univerzitetno zlato.
Lučke še vedno crkujejo,
cigančki ti poceni prodajajo cigle in svobodo.
Čajnica je caffe, če še nisi vedel.
Najine slone so dali na hladno,
ker so si zapomnili.

Telefon zvoni glasno,
če kdo polkliče,
a zdaj je trmasto tiho
in meni še dalje kriči srce.

Že od dolgega jutra
in neprespanih strganih uric,
ko sem gledala v preteklost strtega srca,
dalje.

Negibno štrlijo dimniki v ozračje.

Kot bi bila čez njih napeta tanka sluzasta mrena,
ki vztrajno dvori pticam jutra in krokarjem noči.

Oprosti
ker nisem čakala
na vulkan tvojih rok
na trgu kupljen dolgčas
sem prodajala drugje

prekleti dnevi
bleščeče obarvani
ker paše misel nate
prija bolj kot vrtinec sveta
bolj kot jutranja kavica