V procesu nastajanja
hiše rastejo skozi oblake,
z oguljenimi fasadami
sitijo lačna srca
in mene silijo k počitku.

 Odprla sem skrinjico najino
da postrelila bi slike
ko stala sva v blatu črvov
in goltala upanje po požiralniku
Črno beli spomini
gorijo na podnu
polila sem jih z bencinom
odvrgla ogorek poraženega cigareta

Ne smem preveč pisati.
Gledajo me in lahko vidijo
mojo strupeno bolečino,
zataknjeno pod kožo.

Ne smem preveč iskati.
Moje oči govorijo po svoje,
jaz pa nočem govoriti o globinah.

Zbudiš se kot stekli pes,
ki zažvižga čez pokopališče.

Nekateri strmijo par topih živalskih oči.

Hodim po cesti in iščem napake.

Strašila visijo na podstrešju.

Užitek dolgih pogovorov krožnih večerov.

-----

Polziš po zakotni ulici
in orli dvigujejo razgaljena krila.

Včasih so se oči pogosteje stopile.

da bo koleno še slano
da bo ostal solni kip
da si boš populil labodja peresa
da ne boš niti obrisal

So tam gori otožne olive zorele
na njegovem drevesu spoznanja visele.
A prišel je dan D slovesa
in jih že stiska v sok močna preša:

tvoje sladke besede
sem grizla in sesala
kakor s čokolado namazane prste
dokler se nisi zalepil na podplate
kot prežvečen čigumi

Zanemarjena ciganka
Navleka grbanči telo
Ličil več ne poznam
Skrivam obraz
Držim se v kotu
So časi
ko bolje da ne vidiš me
ker bruhal boš
Intimo obžaloval

Bila sem edina,
kot je edino sonce v vesolju,
bila sem prva,
kot je prva zvezda ob večerni zarji,
bila sem samo tvoja,
kot je bil samo tvoj čas za jutranjo kavo.

Na okno so nalepljene oči.
Pod snegom gnile, počene klopi
gostijo majhne črve.

Ledeno so me žrli,
a v peči ona  kurila mi je s kostmi
in hiša brez balkonov,
strehe in kleti
me je lovila po stopniščih
najinih noči.

Violina grizlja mehke strune
igra po notah zmede
sok grenivke poliva jo
pripelje 100 kilometrov nazaj
na začetek melodije ponovljene
pa tako kvalitetna je že bila

Življenje...
Kako naj te ljubim ? Kako slavim ?
Dovoli, da s strunami, ki skrite so v grlu
pesmi zazvene.
Dovoli, da oči te občudujejo in slavijo
od skalnih mogotcev, pragozda,
ki še vedno skriva tvoje skrivnosti,

Ne ! Ne smem. Ne smem jokati !
Moram ! Moram pokončno stati !!!
Kot hrast,
ki ne more bolečina ga izruvari !
Vse solze ukrotiti ?!
Da ne izbruhne z ognjenika,
se po licu vroča lava kotalila.

Tako majhno bitjece,
tako nedolžno,
že vnaprej obsojeno na smrt,
smrt, ki mu je bila položena v zibelko.

LJUBIM DEŽIn danes sem se ljubila s teboj, v dežju...
Stala sem sredi ulice,
nekaj mi je reklo naj zaprem dežnik,
in zaprla sem ga...

Kartonasta škatlica,
na njej rdeč trikotnik,
na zunaj povsem neškodljiva,
znotraj nje pa ena sama kemija.

Škatlico odpreš,
ven potegneš listek z navodili,
jih prebereš ali pa zaupaš
zdravnikovi besedi.

grizem skozi
megleni obstoj
nekega jutra
v sredico
nedostopno

Čutim te ob sebi,
tukaj, čisto blizu.
Plaho mi dihaš za vrat
in strah te je,
da bi te prepoznala.
Čutim tudi zvezde,
katerih se želiš dotakniti.

-