Ne bom več prazna slika
v kristalnem okvirju...

Ne bom več nema ptica
ujeta v krošnji neznanega drevesa...

Ne bom več delček mozaika,
izgubljen, nikoli najden... 

Čarovnica sem.
Moje oči iščejo tvoj sad,
tvoj vonj.
Uročila te bom z napojem,
začinjenim s sladkim vinom, preobremenjenim s sivko,
rožmarinom in cimetom.

Vleči vrvico.
Upati se prijeti ga za roko.
Debele žile, dolgo življenje.
Ujeti ga spet v vajeti.
Imeti ga v oblasti.
Ne jokati za njim.
Zaničevati,

Lase spletene v kito,
sij marjetic v očeh
in prikriti tujek.
V ustih karies
in porumeneli zobje
od cigaret in kave.Pedofili za vogali ulic,zidov 

S čim naj zapolnim velike zevajoče luknje?
Kosi mesa mi manjkajo
in kosi kože...
Vse sem ti dala, nisi vzel.
Zdrobilo se je v pričakovanju odgovora.

Besede so zaklonišča za moja hotenja
Ko jih razum para na vlakna,
ko vetri ventrikle
vihar kristalnih logičnih sklepov
se majhna in vroča skrijejo med črke
in čakajo

Odpiram notranja prostranstva
razpre se mi svet brez meja
se čudim kaj nosim v sebi,
čeprav sem vedno doma.

Vsaki detajl mi razkriva
nesreče tega sveta,
ne vedo za raven življenja,
da dom vsak v vesti ima.

Ob Božiču smo ponavadi vsi doma
velikokrat se zgodi, da pridejo še razvajeni sorodniki
iz Zagreba

in skupaj prazujemo:
lučke so prižgane
ampak letos jih je samo osem
ostale je skuril Kristjan
ko je popravljal kontakte

Metež. Vihra se podi.
Vrbe jočejo ob melodiji
bistrega potoka.
V meni ždi grenkoba,
ki je okus smrti
in tope ostrine. 

Vesele, grozne kurbe od sanj.
Vržejo me ven, fuknejo v dan.

Prvi trenutki so grozni,
grda prevara in zmota.
Da še zmerej sem tu,
to me zadane. 

Bolele so solze,
jokalo je srce.
Kričala je zaman,
vse noči in vsak dan.
Popravila bi če bi znala,
upov novih bi mu dala.

Zadnji paket robčkov porabim
Razgrizem do vrha napolnjeno bolečino
Ki kot parazit razjeda mi tkivo srca
Večne ure v temačni samici

Brezčutne rezine kamenja
molčijo v ravnovesju.
Rahle vode
izmivajo sklede časa.
Za vrbami je nebo napeto
v loke obljub.
Stopam po obronkih ravnine,
skrćene od mraza in vlage.

Slovanska duša
na španski kitari.
Moč rdečega vina
se stopi v očeh.
Španski bezeg in sneg - nemogoče!
Kamele nesejo jutro
skozi sanje...

V mojih občutkih odseva preteklost
osnova razmerij me vse bolj krepi,
kam sodim telo mi vselej pokaže
a um koliko volje se v meni drži.

Duša je kot nekakšna spužva,
saj širi ali krči se od želja,
edino ljubezen jo vso oživlja
resnica me z mojim izgledom izda.

Spet bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.

Kako?
Daleč so dotiki,
tisti prepovedan sadež,
tisti sladki greh,
jaz pa njihove daljine
ne morem izprati iz obraza,
da bi ostala le ta
čudovita noč.

Ti...

ki mi jemlješ spanec,
ki me pokličeš,
ko se ti zazdi, da me potrbuješ...

Zakaj mi to delaš,
zakaj me mučiš z lažnim upanjem...
Sovražim te in ljubim te,
želim si te,
potrebujem te...

Prijel sem jo
in jo zabrisal v vodo.
Hladno, temno in lepljivo,
mrzko, kalno in strašljivo.
Otepala se je in vpila,
jókala je in prosíla;
zgrabil grobo, brez občutka,
z željo, da bi se zlomila.