Ja doma nemam, zemlja mi ne znači ništa.
Djece nemam da za njih ostajem,
tek žene koje moju tugu svojoj pribroje
i očima suznim propast moju prate.

Što znače mi baka i mati,
brat i prijatelji svi - braća, sestre?
Mogu bez mene, znam. Jači su.

Uležem se k tebi,
rad čutim tvojo kožo ob sebi.
Zaspiva objeta,
od ljubezni zadeta.

Ne morem verjeti
da toliko ljudi
ne najde besede,
ki dvoje živi.

Odvija se hitro
prehitro vse
odnosi ohlapni
ne združijo se.

Samotna meditacija v temi
mi le še ostane po preteklih momentih.
Kot kamen sem, ki obmiruje po plazu.
Seznam nasprotji mi pleše pred očmi;
trdno zaupanje v pravo odločitev,
ki pest mu kaže ponovna zmota.

Božič preživet v krogu ljubljenih za stare in osamljene.

Božič, ki njim prinese radost ,mir,sonce,pa čeprav z obiski tujcev z širokimi srci.  

Sanjajmo zdaj raztresene sanje žita spomladi.

Risal je stolpe, videl drevesa.
Himere so pele pesmi spremembe.
Tiho, eden za drugim so padali z minaretov.

Zbudila se boš z mačkom stopljena v rozeti,
v družbi občudovanih zveri preteklih obdobij. 

NA NETU POSLUŠAM PESEM 
Sanima inanma 5557.
ČUDOVIT UVOD KITARE
MELODIJA DIH TI VZAME.

Mehki mraz boža ostanke
mahovnatih tal,
ki sva jih utrgala včeraj

na horizontu se svita
žametna luč

2029
Paralelne sence izgubljenih duš
se prepletajo med ulicami,
ki niso več naseljene...vse se je
izgubilo ob spominjanju.

Prečkaj polje počasi ranjeni otrok.

Tvoje noge so raztrgale steklo,
ko je obleka drsela ob steni in zrcala
so vlekla črte po zmrznjeni zemlji.

Enoh, sin  Adama in Eve
posrednik nebeških sporočil
je svojim bratom , sestram
vlival božja čustva
spreminjal je poglede
zemeljskega vzdušja.

staramama, oče termati inpa sin,
napova bilo vzidanico sodegu stirat šlibéu vin.
aker imajo raje rdéče,
sine flašo sabo vléče.

naskri vaj, dasomerljénev pazi
(aitak on v svoje je ex tazi)
vsakič k stari zlijejo belino
in iz flaše sina tóčijo črnino.

Nekaj ekvivalentnega jeziku celovitosti,
skoraj enaki trenutki jasnega
približevanja najinih jeder bistvu
dneva nežno združeno cvetočega

V kurac prokleti svet gre,
to je dejstvo.
Pa tut ti ne prideš kej dlje.
ti pofukani pezde.

Sequa znal je ladjo dobro skrit,
takoj prekril jo je svetlobni ščit.
Ko prišli so v Gajino bližino,
so se ustavili za lunino svetlino.

Ko v Malih nebesih se vnel je prepir,
koj Oče Nebeški odšel je na pir.
Mama Nebeška in Sestra Tepežka,
pa sta me gledali jezni in zviška.

Vsak delček telesa vpije po tebi.

Ušesa kličejo po tvojem globokem glasu
in vročih izpovedih ljubezni,
nos po tvojem moškem vonju
in oči po tvoji podobi.

Cvetlice oddajajo
sladkast vonj pomladi.

Dojenčki oddajajo
nežen, mehak in kremast vonj.

Kava oddaja

Pogled skozi okno vlaka:
Sonce riše svojo zgodbo
po pročeljih hiš, poljih in gozdovih.
Opazujem ples dreves, ki se gibljejo v ritmu vetra
in belo razgrnjeno preprogo,
ki je je z vsakim dnem manj.
V njej je na tisoče podob in spominov;