Iz čigavih sanj
so sezidane tvoje ure.
V očeh nosiš šibkost
mrtvih angelov.
V prsih ti diha jelen.
V čigave ladje
so razselili samotne vetrove,

V noči,
ko angeli
padajo v svoja zrcala,
mi z ustnicami
netiš ognje.

O,
nezgoda ta prigoda,
mi meče slabo luč,
ko po netu tem potujem,
zagledam slab ta kompliment.

Zadnja štoparka
na pozabljeni bankini
sanjam avtobuse,
medtem ko noč zimuje
v mojih zarezah.
Ne rabim palca,
samo nakolence,
da mi gramoz ne razžre
kosti,

Že zdavnaj vem:
utvare tvoje šibke so.
rdeč privid onkraj noči;
morda le jok, krik
in hehet grozljiv ...

Nihče ni vedel, nikdar slutil
njune usode niti prepletene,
dokler Exoda ni se dotaknila slika,
ki prežarčil jo je v vesolje,
astronom s planeta Gaja.

Bil je metulj in ona čebela,
a se je zgodilo, da sta se vnela.

Ko je ugledala pisana krila,
se je čebela na smrt zaljubila.

Ljubil metulj je njen sladki med,
a ni bil pripravljen na delo in red.

Hitim,
a kam
ne vem,

bežim,
čeprav
ne smem;

Kaj še sploh ostane,
ko več želje ne bolijo
in se solze razočaranj osušijo;

ko pocelijo se rane
in ni več brazgotin,
kaj mi sploh prikliče nate še spomin?

Kdo si žalost,
ki tičiš
trmasto v globini,

kaj si žalost,
ki ne greš
z grenkimi spomini?

Zraven mene si
kakor da te ni -
na drugi strani mojih sanj.

Sploh me ne poznaš,
prazno je, kar daš,
ne slutiš več pričakovanj.

V jutranjem siju,
ko še rose zorijo
na rožah v travi,

se modri metulji zbudijo
in odletijo
v stvarstvo zvedavi.

Iz tvojih oči
kot pošast iz noči
zažiga me strast.

Ognjene želje
me žgejo v srce
in ujamejo v past.
 

Ko življenje kot strip
iz hipa v hip
brez vsebine dojemaš

in se ne poznaš,
ko se brez ljubezni prodaš
in le koristi objemaš,

Vsi jo poznamo.

Globina je neznanka stolpov predmestnih zaselkov.

V ocenjujočih pogledih bodočih ljubimcev
izgubljajo vrtinci šumenja obcestnih beračev
življenja pijanih okostij v kričečih izložbah parov,
ki na vrtljivih promenadah plešejo Charleston
in tistih, ki kupujejo Lisztove Etude
v soparah prodajaln transcendentalnih jogijev,
zapitih fakirjev in študentov stomatologije,
ki za tri cente ponujajo smeh po vogalih.

Luna nad mestom 

Z nosom histerično
zbadam medvedka v kotu
in v njem iščem
vonj tvojih rok.

Oblak sanj
me pelje v tvojo pudrnico.
Še New York bi bil premajhen
za tvojo sitnobo,
za tvoje oči v izložbah,
za tvoje namišljene Indijance,
ki spijo v drevesih.
Hej, ljubezen ni popevka
in kava v bifeju;

Z modrimi ustnicami vetra
seješ poljube
nad pokrajino mojega telesa.
Iztočen sem med pelin, sivko in timijan.
Lahke peruti sanj sem izgubi v viharjih,
ki so dotolkli metulje,
težke in site
trpke mane
najinega upanja.

Tako si lepa v svoji pokvarjenosti
Prečudovito dišiš po prevari