Utihnili so zvonovi hotenja
odmaknil se je ves telesni žar,
ostala le ena je zvesta slika
tistih momentov,ko z Bogom sem sam.

Pogovarjam se z njim z izpisom besede
roka me vodi v skrivnostno stanje,
skoraj v transu opuščen sprejemam,
čarobne misli, v njih vtkan sem zanje.

Prelepi trenutki, blaženo sanjski
se vsajajo vame z vdihom večnega dne,
oplajajo moje zunanje življenje,
me hranijo čustva nebeške mane.

Prav zato so enkratna tovrstna stanja
sebe ne čutim, niti vem kaj zase,
prelivam se v večne zapise brez misli,
prikazuje jih vidno iz mene srce.

Labodi otroško čofotajo s perutnicami in
vabijo samice na paritev.
Veter hladi najini od sonca pregreti telesi.

Gledam te kot prvikrat.

Tvoja koža je še vedno svilnata.
Tvoje oči še vedno žarijo.
Tvoj nasmeh še vedno seže v dno moje duše.
Še vedno paraš moje srce.

Opazujem te,
ko žvečiš solato s semeni in jogurtom.
Pokažeš mi vsebino v svojih ustih in
naju za trenutek vrneš v preteklost.

Za prostorom misli kot uspavanka
plešeš in gledam te v modrini.
Roke ti drsijo med valovi.
Nikakršnih okrasov ne potrebuješ,
da bi bila utelešenje popolnosti.
Ali skoraj.

Jesen, ne ljubim te, samo gledam.
Velika si. Še sama ne veš, kako.
Spet je čas zate in dve minuti za piko.
.
.
Okrog zapestij, da boš prepričana.
Srce mi bije kot noro. V dlaneh,
na drugi strani sonca.
Ne bom drugi človek, drug
obraz.
Še ti bom lizala hrbet.
Še te bom gledala, kako spiš.
Pod ritmom med ženskimi telesi,
po katera sva prišli.
A na koncu bova druga drugi grizli stegna.
Še ena minuta za piko.

Sedi na klopi mož prastari,
mu malo kloni siva glava,
brez sanj z nasmehom spava,
lahak mu vetrič kodre mrši.

Zakašlja malo in pohrkne,
nastavi roko polno zrnja,
prhut peruti kot da sanja,
tišino slepo v hrup prebrne.

Naj le sanja srečnež stari,
slep od rojstva za resnico,
živel je srečno v utvari.

Nikdar še nisem v zvezdni noči
objemal te vse razvihran,
ob tebi solz še nisem točil,
ne: "Zbogom!" vzdihoval pijan.

A nocoj, ko mi je zapustiti
to mojo milo rojstno vas,
zdaj v tvoji družbi čudnotihi,
o, breza, jočem se na glas.

In kot pastir iz tisti pesmi
zavpil v jesensko bi nebo
in ti prisegel, da ob vesni
z žerjavi se spet vrnil bom.

Kadarkoli zagledam črno mačko,
ki mi prečka pot,
me zamika, da bi jo ujel
in posprejal s solzilcem.
Nobene oči ne jokajo lepše kot mačje.

Mati na Mohorjevo je vso noč prečula,
od skrbi, sirotica, do zore ni usnula.

A zjutraj se vsa bleda iz strašnih sanj zbudi;
o snežnobeli trugci se je sanjalo ji.

Ozre se v križ na steni, dobrotnica, in vstane,
v tem krč jo zgrabi, zvije po tleh od muke same.

Od stokanja naposled soprog se je predramil,
na porod jo odpeljal je revo kar v pižami...

Drvela je stoenka vso pot, kakor za stavo,
po radiu vrteli so Eaglese in Abbo.

Rekla si, da kot veganka
ti ne rabiš jajc, mesa,
eh, razloži to uganko:
kak zadovoljiš moža?

Rekla si, da med vegani
sir in mleko ni v časteh,
a ti sirčka se ne braniš,
tičje mleko maš v laseh!

Si dejala, da živali
so ti ljubše kot ljudje.
Saj, zato tak rada žvališ
z mojim svinjskim rilcem se!

Zbudi jutri me, mati, zarana,
luč prižgi in me stresi z roko,
veš, moj ljubi že jutri nemara
s prvim bo vlakom odšel na vojsko.

Še včeraj sva lovila se po gaju;
ujel me je, objel in mi dejal,
da sem najlepša od deklet v tem kraju
in da naj čakam nanj, če mi je prav.

Danes pa že spet tako sem sama-
ah, dolg, predolg bo ta vojaški rok!
Strah me je, da ga ne bom čakala,
bojim se, da me gledal bo grdo.

Znanci me večkrat prepričujejo: "Ti si smešen,
lahko bi postal Stand up - Komik!"
Odgovarjam jim: "Ja, lahko, vendar
se mi ne da stati..."
Ugovarjajo mi: "No vidiš, to je bilo smešno..."
Rečem jim: "Ja vem, ampak to sem izjavil sede..."
"Lahko bi se pretvarjal, da si invalid
in bi nastopal na invalidskem vozičku..."
"Lahko bi to naredil, vendar to ni moj stil,
nemaram te vrste humorja!" jih zavrnem.
"Kakšen humor pa potem?" me sprašujejo.
"Nobenega!" jih zabijem nazaj, "Veliko rajši
kot Stand up - Komik bi hotel na primer
postati Stand up - Poet!"
Po tej izjavi navadno odidejo rekoč:
"Ah, ti uboga, zmedena duša,
le kdo bi te lahko razumel!"

Takega dekleta,
takih pač ni.
Prečešeš pol sveta,
ne najdeš jih para.

Oglejte si jo,
poglejte še njega.
Ona je velika,
on pa debel.

Intelektualni teliček,
golobradi mladiček,
stokilski prašiček,
za vse kriv je gen.

Sprejel sem besede notranjega duha,
da bi razumel telesa obstoj,
zakaj moja duša telo potrebuje,
v čem je ta nujnost za daljni razvoj.

Moji možgani so shramba spoznanja
v katerih se včasih zasveti modrost,
a ona nikoli ne vznikne iz uma,
iz srca se vname ideja kot gost.

Tovrstnim trenutkom so priče čustva
zato niso minljiva kot je telo,
sestavljajo dušo kot opeka zgradbo                                                                                                           

Počakaj me.
Na isti postaji kot prvič.

December.
Črni lasje.
In črni lasje.
A sijalo je sonce.
Morda si bila ti.

Norost.
Popolna usta.
In nekaj podobnega prvemu.
Toplo je bilo.
Morda si bila ti.

Šminka.
Bel plašč.
In črn plašč.
December.
Morda si bila ti.

V trenutku je bil  prenesen v večnost
za poslovitev ni časa bilo,
izdahnil zadnji atom je kisika,
otrpnilo srce je in z njim vso telo.

Izvijala se je iz gnezda duša
v boli čustev vezanih z njim,
podrejena je bila le volji uma,
zato je bil prehod poln bolečin.

Za življenja je bil poln samohvale
s trdo roko je vodil narod svoj,
v očeh ni bilo zaznave ljubezni,
premnoge v podplutbah je oblival znoj.

Preveč sem želel, preveč pričakoval,
v tem življenju, na koncu vse zasral.
Naenkrat se obrneš in se zaveš,
sam si ostal, star si postal.

Ne veš, te je sram ali ti je žal,
nepravilne odločitve, za vse napake.
Na koncu se sprijazniš s tem, kar imaš,
živiš naprej najboljše kot znaš.

Ko gledaš nazaj ti je težko,
na hitro je vse po gobe šlo.
Postaneš in ostaneš samo stric,
za hrbtom ljudem navaden vic.

Lahna
igrivost
večerne
sape.
Vzdolž
poti
prepognjene
krošnje
dihajo
v parih.

Vprašanja meglijo mi oči,
vsako znova, vsako bolj,
me žre, ko da bil bi molj
ki mi dušo požrešno je, mori.

Ne da vedel bi kod in kdaj,
vprašanja brez ogovora stojé,
brez rešitve, mi vzbujajo gorjé,
brez konca, večni vprašaj.

Rad podal bi trden da, kakor ne,
da kot skala nepremično,
bi stal na besov vse očitke.

Naučila sem se na pamet. Vse bližnjice.
Pa vendar bi te poljubljala drugače.
Vsako sem drugače.

Ironija sreče te bo vedno plašila.
Takšna pač si.
In morda te zato nočem.

Dotiki angelov. Neznosno težki so.
Nikakor ne morejo doseči konca.