Sprehajam s tabo se po snegu,
greje tvoja me bližina.
Ko naenkrat upočasniš korak,
začutim, da boš govorila.
Rečeš, da prijatelj sem ti le
in pri srcu zbode me.
Vse obstalo je,

Tišina
Obnemelost
Večna
Obledelost

Konec je.
Prisiljena sem zaustaviti naslednji korak. Stojim na trdni, skalnati pečini.
Le še en korak
in zame ni več prihodnosti.
Vidim obraz, ki se mi posmehuje;
meni in moji šibkosti.

Stojim na pragu tisočletja
moj um prepleten je z vsemi
internet in računalnik mi odkriva
tajne njih ki mislijo, da so jekleni.

Povsod odprto je oko svobode
enakost malega naroda že enači
z nekdaj mogočnimi tirani,
ki izgubljajo se kot izgnani.

Vsi so odšli

Odšel je oče, brat je odšel,
nihče ni pustil sporočila.

Stara sodnica, soseda je odšla,
ponavadi se je sprehajala po ulici v rumenem krilu s svojo
vnukinjo
in se pod pretvezo mrščila, da je vsakdo, ki jo je videl,
pomislil,
kako je stroga.

NEKDO JE POTRKAL.
ODPRL SEM VRATA PISARNE
IN TE ZAGLEDAL.
NISEM VEDEL, DA BOŠ PRIŠLA.
POVEŠ MI, DA IMAŠ DOGOVORJEN 
POSLOVNI SESTANEK
Z MOJO ŠEFICO.

Povejte mi, kje veličastni grom domuje
Se preveč pričakuje ali je to le priprava, da ugotovim, česa mi
sploh ni treba, da bi prišla do cilja?

Ujeta sem v dih ženskega imena
V zefirja lahnega objemu
soncu ob večerih podarim krvavo slino

Berača sem spoznal,
kruha mi je dal.
Od ljubezni živi,
za kruh mu ni.

Sive stopinje sluzastih stez vsakdana
lepitev lupin luknjičastih linij elektrike
trenutki tako trdo trkajo na steklo
ritem raste v raster realnih vrednosti

tk     tk    tk   tk  tk tktk

Ne legaj med tise,
ne sanjaj mojih dlani v žitu,
ne čaraj svetlob v marmor
mojega obraza.

Ja, skoraj vsak
globoko v sebi ve,
da Nekaj je.
Ko pa pogleda z očmi razuma,
vse to izrine na rob kontinuuma.

Tišino v svoji glavi napadem,   Padem
in v mene prijoče se pesem .   Sem
Poje mi, poje glas nejasen.      (v) Sen

Pa sva rekla,
da bodo sloni ljubosumni,
ko bodo nesli luno novih juter
v otroško srce otoka,
kjer sva odgnala v turkiz upanja.

Jutro modrosti tam na Gori
Si odprl vsem nam vpogled
zaslutil vsak je njih globine,
če je le hotel se vživet.

Polnoč odbila,
poražen odhajam
v mrak,
v daljavi slišim
zadnji vlak... 

Sneg pada skrit med dežjem.
Letos ne bo belo.
Če si dovolj želišželiš
boš dobila tiso punčko
za božička.
Ali pa tistega fantka.

Gorela sem, a tvoj dotik
z ledeno sapo Labradorja
mi bil je, ljubi moj, krvník.

Meglíca le izza obzorja
v trenutku tistem sem postala.
Prehladna ti je, ljubi, skorja. 

V meni se je razlilo veliko jajce

apnenec me žuli v trebuhu, najraje bi
vse skupaj izbruhal
vse krče in spomine in krila v juniju
in zelene zvezde

Ko jokam,
jokam dve solzi:
eno rdečo in eno rumeno.

Rumena solza je za vse svetnike
tega sveta,
je vodnjak,
iz katerega črpam
svojo zlato mivko.

Rdeča solza je za popkovino

ker je popkovina pretrgana.