SRCE JE PRAZNO, JE KOT ZRAK,
KI JE V RESNICI NASIČEN
Z MEHURČKI, KI POLNIJO PRAZNINO.
KDAJ BO TVOJE SRCE NAPOLNJENO
Z MEHURČKI MOJIH ŽELJA?

Včeraj so me preganjali stekli psi
tekel sem daleč, z obrazom sem ril po vlažni travi in blatu
čeprav sem vedel
da me ne bo odžejalo.
Kopal sem jarke v svojih licih
ampak nisi me slišala

Iz upa v up so me misli peljale
a niso dosegle v meni prav nič
tam kjer ni srca, tam ni ljubezni
kjer ni ljubezni, je up nemi klic.

Brez te ljubezni tavam v sebi
če nje ni v meni vse zastoji
tam kjer ni vere v moje poslanstvo
so le razpotja, brezup in skrbi.

Korenin  nešteto,
v listje ni odeto.
Stran želi,
bolečina ga duši,
a korenina močna ne popusti.
Je globoko se  zarasla,
mreže svoje globoko je razpasla.

Prihajala si tiho,
počasi,
brez opozorila.
Z nedolžno bolečino
si se v moje telo naselila.

Ne! 

NA OČI JI PADA KODER LAS,
TAKO SVETAL, IGRIV.
PREVEČ ZAKRIVA JI OBRAZ.

BI RAD SPOZNAL JO VSO,
OČI,SRCE, ŠE DUŠO
IN DIŠEČE NJE TELO.

ZAMAN OKO V DALJAVO ZRE,
ZAMAN IŠČE TE SPOMIN,
IZGUBLJEN NEKJE KOT OPOMIN,
ČAKAM ZADNJO ŽELJO, DA UMRE.

Kako naj bi ribe popasle
zeleno ravnino mojega čela?
Kako naj bi veter razbrzdal
starega konja v mojem srcu.
Kako naj bi nebo obtičalo
v jutru nekega obreda,
v samotnem kamnu.

Tokovi tvoje miselnosti
pritajeno teko.
Udirajo v
sanje in spanje,
v ebenovinasto stanje
vsega mojega.

Vsa moja čustva so prešla
v dolinco med nogami,
iskala so ponovno svet,
ki ga je bog delil med nami.

Bruhec Puhec jeko zlav,
sajpo srati seni znal.
Vse, karpo jédel jeza pust,
na mesti zriti, mujšlói zust.

Vsiti krofi, bobi, préste,
flancati, karsrédi céste,
lju djéga glédajo postrani,
aonse bruhati nebrani.

Prečastiti pije svojo kavo temno
in si vsako jutro povoska brke.

Ima sekiro, lopato in ob župnišču pokopališče.

V mrzlih nočeh išče grobove z zvezdo.

dve solzi,
ki tiho hitita
iz oči čez lica,
čez cel obraz
to sem danes jaz

danes kosila sebó otava,
anajprej navrsti jejutranja kava.
mati zavrejo svéžo vodó,
ata v čeber zlijejo jo.

najprej v čebru okópa semati.
kmalu v čebru pridruš se ji ati,
za njima pa sestra in piki in jaz,
babica pasi vnjem vmije obraz.

Tam nekje
v najglobljih globinah srca,
tam nekje,
kjer sta ljubezen in sovraštvo doma.
Tam skrite so najbolj grenke solze,
do katerih žarek sreče ne prispe.

moje srce po tebi hrepeni
angelsko lepe
tvoje oči
jasno zazrejo se v moje oči
a v življenju tvojem
življenje moje mimo tebe hiti

Kdaj so moje sanje stekle skozi sito
oči neštetih korenin?

Prelivanje v zlate kozarce
včasih še zmeraj zdravilno
zatira željo po obstanku:
pobeg je točka
izpraskana iz prastarega ometa:
toliko se jih je že izgubilo v njej-
črno krvavih.

Duh božanski, energija
vseprisoten nas živi
doživljam ga kot živo srebro
me rad ponese med ljudi.

Oni so zrcala duše
sebe vidim skozi njih
v samoti me prav duh spodbuja
naj ustvarim nov pridih.