Lebdim...
Okoli mene je na tisoče lučk...
Drobne so, a njihov plamen je močan...
Počutim se lahko...preveč...
Izgubljam se...
Le topline...da...le topline...

Posledične sanje.
Nočna mora v beli steklenički.
Nočem začeti znova.
Ostaniva v obsegu abnormale.
Še nekaj ur in dan udari.
Prespiva
          jutro

Zavita sem
v zaljubljenost
v tebe
kot v šal

Razbito ogledalo,
grda punčka pred njim.
Vrline se ne kupijo,
niti najdejo na modni pisti
ljubljanskih cest.

(Precukrana*...)

Bojim se včasih
tvojih solz
nemočnega,otožnega
pogleda...

Bojim se najinih
pregrad
ki bes neviht jih
zdaj podira... 

Poboji v šoli,
krive zlobne so igrice!
Širimo raje orožje,
da otrok lahko brani se!
Masaker v veleblagovnici,
Poguba povzroča frustracije!
Cena slave je ducat smrti,
cena moči - narodi zatrti.

Samo s teboj bi plesal nocoj,
ko lune več ni,
so zvezde oddaljene
in le jat in ti.

v objemu nekega dne
vihrajo vetrovi preko srca

v objemu nekega dne
ki čisto na tiho počiva
tam na koncu  spominov
včasih privre na dan
tako kot danes
izpod gore besed
in trenutkov

Sence so naju zakrile Dragi,
da sva nočna
in prepredena s spomini:
preveč sva razrila površine drug drugemu,
da se je pot v globine izgubila:
vreme ne zaceli ran.

TOPLJINA NJE BESEDE
MI SRCE RAZTAPLJA.

MATI

Dovoljuješ,
da sem zaskorjena
v jedru tvojega srca.

Pod hrapavim plaščem
trudno kapljam
kakor v peščeni uri
sem ter tja.

Mrzel veter,
padanje kapelj, ki so ledene
kot še nikoli prej.

Sama sredi mesta
s pogledom iščem tebe,
čeprav vem, da si nekje z njo.

Prah na tipkovnici,
koš poln smeti,
postelja razmetana kot še nikoli.
Umazani kupi oblek na tleh
in jaz.

Sedim na stolu zavita v odejo.
Strmim v ekran in čakam,
da se pojavi sporočilo.
Kakršnokoli.

(Mesec, ki mi je vzel tisto kar sem takrat najbolj potrebovala.)

Moj avgust gradijo dnevi napolnjeni s solzami
in bolečino.
Bila sem prepričana, da se je moje življenje končalo.
Prepričana, da je izgubilo pomen.

Vidim te v sanjah.
Vidim te kako se mi smejiš kot si se mi včasih.
Slišim te kako poješ Satisfaction od Rolling Stonesov.
Čutim te, ko ležiš ob meni kot si tisto junijsko noč lani.

A, ko se zbudim je tukaj le še
meglen spomin tebe.

V mojih očeh
so zasidrani spomini, ki ugašajo.
Plamen počasi ugaša,
sprašujem se, če se bo sploh še kdaj vrnil.

Trenutki sreče bledijo.
Oči postajajo utrujene, site tega življenja.
Zakaj jih ne morem preprosto zapreti
in pozabiti na svet?

Življenje teče mimo
jaz pa še kar čakam.

Sem kot ptica, ujeta v
stekleni kletki.
Vidim svet,
a ga ne občutim.

Stare, hladne ulice
sprehajajoče se mrtve sence,
ki naj bi bili ljudje.

Sonce ne žari več,
je le še krogla polna pepela
tako kot moje življenje.

Spet zbrale
so se modre glave
in v parlamentu
dolgo v noč sejale...

Se slinijo prav vsi
po vrsti
da lepijo se jim
že prsti...