lép si, sin mój
mavsi siscer krvav papome čkan
stebe visi dóvga popkovina
kojo preréžem, migréna bruhanje
glédam tvojo placénto namizi
in mrtvo mater zraven njé

tóžil bóm durex, nebódigatréba!
z zasluženim sibóm kupil jadrnico.

Natlé hsile žala, vsalépa, zelena,
léša otebe bi lanino bena.
Na spróti dru žina jetvoja bila,
semtiho joglédal, kakótre peta.
Zjezikom semusne počasi o bliznil,
v mislih v sóčnost semnjéno ugriznil.
Ne sréčno semnate stópil zno gó,
nevina , rozina, i stebene bó.
(pore snični zgódbi)

v riti imam žlico.
znjóbi jédel pico,
aje preglo boko...
po sód, pri jatelj roko
inmi joi zdri!
1
2
in...
3!

brinovčk smspiu,
ševečsm gapo liu,
čeblona tlehga man,
biubi bólpi jan.

(madžarska alegórična zbadljivka)

dva madžara gresta mimo krste
s komólci se pririneta skóz vrste
ko končno prideta do njé
skóči Tépeš ven in pokaže jim zobé.

"Ej Tépeš, néki sipo zabu!
Ves gnar, kisi gaužiu lenna grabu!
Aga nebóš ssabo vzél v grop?"
Tépeš skóči iz truge hop.

Ži vélne kóčje enpa stir,
že léuje métu hiši mir.
Za klauje ženo ino troke
insi vrgel gana róke.
Tiča namreč, enga skobca,
znjimje šeulo vithu dobca.

Ne bóveč glasno zlobe zganjal,
pa stirbóv hiši mirno sanjal.

Tirov pet in trije peroni,
Med zelenjem, v tri smeri;
Krvni bratje, črni vagoni,
Njih koraki v dni in noči.

UVOD

Pozdravljena, mi draga gorska vila,
Ki rišeš mi na srce svetli smeh!
Ti mene si iz tem osvobodila,
Ko bil ujet sem notri izpod tleh.

Pesem lepo pojo ti gozdovi.
Pesem z vetrom prinesel je maj.
Hladni zdavnaj več niso domovi.
Iz podzemlja ti prišla si zdaj.

Žene milo jokajo
Po vsej Tjuríngiji,
Na poljih njih crkujejo
Sinovi in moží.

Luna sije,
Svetel mrak,
Pa se skrije
Za oblak.

Se vrata ti, oči, odprejo,
Ko se sonce skrije,
Stopi ti korak čez mejo
Gozdne domačije.

Dviga se pomlad na polja,
Vonji bezga že cvetijo,
Vesno je zajela volja,
Reče Velesu: ''Adijo!''

Želim.
Trnjevo želim.
Zimsko bela,
ledeno orošena,
mrzlo pričakujoča...
Želim

Črnega vranca jezdim skozi noč,
čez grape temačne
in strme bregove hitiva,
zaspane bogove s topotom budiva...

Po ozkih stezicah,bučečih brzicah
kot blisk skozi zvezdni obok preletiva
da hlad jesenski in v zraku
dišečo zimo dohitiva...
 

Postavil sem stebre na vodi,
po sredini črnih linij sem jim osvetlil stene
in izbrisal horizont.
Ker imam samo to kar sem
in lahko plovem vzporedno,
kakor vsi drugi sinovi. 

Vdih.
Jedki plin polni pljuča.
Puh.
Oblaček se razblinja v realnosti.
Kadeča palica iluzij v gobcu
te še ne naredi čarovnika.
Vdih.
Klopca v parku pleše s smetnjakom,
nagrobnik mrtvega veterana
poskuša iti zopet v boj.
Izdih.

Poslušaš bitje moje
s tvojo sapo prežrte krvi
naslonjen na moja stegna.

Zagrizem se v tvojo lopatico
Tvoja koža je mehka
Diši po temi
Diši po vojni

Že solze toči srebrni ledenik,
Kako polepšaš, Pomlad, lahko vidik;
Sedaj te čakam, ow, Vesna rožnata,
Da se prekletstvo ti moje v čas preda.