Se v dan brez sonca ščita noč že vpija,
Odpre v korakih časa več oči
Se zvezd, iz njih na neb' izrisani
So liki, kjer usoda se odvija.

Tak' slišal sem za majski dan,
Ko v Íriju na Svárgi je visoki
Junakov pri Perunu zbran
Bil kup, ob Njega mizi tam široki.

S silo vseobsegajočo
Spet si svoje strune zlate
Jih napel, posul si s točo
Nam pragózda mračne kraje.

Naglódan je že glinški zrak od mraka,
Ostajajo le okna razsvetljena;
Okol' križišča laškega kulaka
Je stavbam časa pravda v res storjena.
Postava čudna pred gostilno čaka,
Da mraka bo mirína razdrobljena;
Ko avtobus dijake tri pripêlje,
Ki cel ji dan omamljalo je Celje.

Jesenski veter, kam, le kam odhajaš?
Na otok, ki se dviga nad valove,
Med s tropskim dežjem močene gozdove?
Na otok topel ne, ker se ohlajaš,

Presuh, jesenski veter, si za trópe.
Ne greš v gozd tropski in ne na otoke;
Drugam ti pot kažó Stribóga róke,
Na hladni sever jutrove Evrope.

Kam peljál me boš, prijatelj,
Rožnega večera čas?
Kjer si z avtoceste vzame
Pot do sebe Arja vas.

INVOKACIJA

''Vihùi hvalíti Dádibogu!'' znamo
Tako začeti Bogom peti slavo,
Ko že Triglavu pokloníli glavo
Smo, da najlepše Jim darove damo. 

Si sin Stribóga al' Pohvísta,
Tvoja pot ne bo mi sled,
V tej četrti stvarstva ista
Je tvoja smer: za-krog polet.

Ugásnila žerjavica
Na kresu je gorečem',
Ne da se pit' mi več, ne da,
Več praznovati nečem!

Polje
Nekoč boš
Groblja
Tvoja brazda
Bo mnogo
Globlja
Vate bodo

Z bodečo žico obdane
srca razklane
kljuvajo mi črne vrane
krvaveče rane...

Mrzli tokovi brezčasja tečejo skozi ledvice
in sence padlih so obhodile hiše krvavih bogov.

Nekdo si morda zaželi ognja v tej slani samoti,
ampak groteske depresivnega pisca grozečih
pustih gub obraza stopljenih oči pustijo ljubezen nedovršeno.

Si vprašal se kdaj,
kako mi je,
obtožbe kar letele so,
da zvesto ti nisem jaz dekle.
Si vprašal se,
kako mi je,
v meni vre,

Moj dih se s tišino zliva
in mrak me pred svetom skriva,
tam daleč luči so,
zopet tvoje nežnosti.
Nocoj umiram sam,
več me ni,
naj zvezda pade z neba,

Smaragdno nebo razrašča
roževinste lovke
v bit mokrih želja
dekliškega dela dneva.

Mrakobnost nedeljskega popoldneva.
Krik notranjega nemira
pričakuje mehkobo miru, tolažbo tišine...
Počasi jesti, počasi hoditi
zadihati zrak
poslušati šepetanje dreves
v popoldanski svetlobi...

Koliko sonc si prižgal,
koliko semen posejal.
Zrasla sem opečnato rdeča
z zelenimi odtenki.
Nisem več parazit rutine,
ki razjeda možgane
in lupi dolgočasje.

Konglomerati podoživetih sanj
obrazi smolnate tišine
kozarci samote v nočeh,
ki jim ne sledi jutro.
Grenki kamni spominov se zatikajo
v neizrečenih besedah.

Vedno sem obkrožen
v besedi in dotiku
s tistim delom bitij,
ko sem z njimi v stiku.

Družabnost in beseda
sta vsem nam rojstni dar,
kdo sem jaz v masi
le do tega mi je mar.