Danes, za spremembo,
pesem mene piše:
v iskrivem duhu najprej me nariše
in me spet potem izbriše.

Danes, za spremembo,
pesem mene diha:
kakor veter me prepiha,
tako hiti, da zanjo ni oddiha.

Odprta nocoj so vrata
mojih sanj,
pridi,napolniva čašo
sladkobne penine,
izpijva do dna
kupico strasti.
 

Zabredla sem v zmedo misli, domnevanj in razlag...potonila sem v globine...iskala izhod, luč

Našla sem trdnjavo zavito v meglice preteklosti in skrivnosti...tema me je privlačila...hotela sem vpogled za pregrado zla, v katerega nisem verjela. Hotela sem začutiti duha duše, skritega na drugi strani mogočnega zidu.

V meni se preriva
nevidna moč duhov,
a jaz sem višja sila
usklajujem njihov lov.

Njihove močne lovke
se ovijajo močno,
vsak trenutek sem pozoren,
da mi srca ne načno.

Kot otrok verjel sem v Boga,
v tistega, ki v cerkvi je doma.
Nek deček se je nasmejal
in tako mi je dejal:
Če bil bi bog res vsemogočen
in tako neznansko močen,
potem bi kamen tak ustvaril,
ki dvignit ga ne'b mogel.
(zadnjo vrstico drugače ?!!! )

Krhek in utrujen je ta obraz
pa vendar pravi:
"O, danes bo lep dan.."
In se pod roko odpraviva na sprehod
okoli klopce.
Počivava, ker vsak dih boli.
Jesenski veter nosi listje, sonce pa je še toplo.

Samo sedemnajst let
in tri škatle maminih tablet in ena Vecchia.

Čakam pred sobo za reanimacijo.
Vsi me že poznajo.
Jaz pa razmišljam, kako da ne vidiš lepote vetra,
kako ti sončni žarek v dlani nič ne pomeni,
in zakaj so ugasnile iskre v očeh,

Dlje, ko si,
večkrat se spogledata,
ko ti nenapovedana jemlje najdražje
in te pusti samega.
Brez milosti,
čisto počasi
te ropa
in ti odšteva dni.

Prostor me stisne,
ker hodiva narazen.
Ne sediš poleg mene,
ampak malo bolj tam...
Sploh ne vem kaj mi govoriš,
vem, da ne veš kako,
in da moram biti jaz tista.
Res nočem tega in ne morem tako.

Nocoj je spet en tak večer,
ko sama s sabo-
ne vem kam bi se dala.
Nemir se vame plazi,
pri sebi nisem,
od sebe sem,
pri tebi me pa ni.

držiš se mojega telesa in ječiš
odrinem te da padeš vznak
gledaš me s tistimi širokimi črnimi zenicami
kot volk se postavljaš v prežo in zarenčiš
vem, da bi ubijal za ugriz v mojo vagino
razgaljena postopam po prostoru

Odhajam iz sveta materialnih silnic
v svet notranjih zubljev,
kjer ogenj čisti in ubija klice,
ki vabile bi me
nazaj v telesne bitke,
kjer se spokojnost in tišina gubi
radi ritma ustaljenih
in mogočnih resonans divjaštva.

Temni angeli pridejo zgodaj.
Zjutraj preden odbije četrta.
Takrat, ko beli angeli počivajo.
Temni angeli pridejo
v zadnjih kaplajh po nalivu.
Ko se krošnje otresajo
kot mokri skuštrani psi.

Po cesti skozi življenje,
na križišču,
spet narobe sem zavila.
Zakaj ni znaka tam bilo,
slepa ulica,
cesta, ki s prepadom,
smrtjo se konča?

Pelinov čaj,
da pozdravi se želodec,
mi usoda je skuhala.
Toliko grenčine sem že popila,
da se mi upira.

Nesreča,
ljubezen sem tvoja.
Vsak moj korak,
je tvoj korak.
Vsak tvoj korak,
je moj korak.

Moja usoda,
kurba prekleta.
Vsakemu,
ki malo prijaznosti ponudi se predaš.
Lačna in žejna,
se za kapljice in drobtine prodajaš.

Ti,
tvoje besede
so morje mojih misli vzvalovale
in tvoje misli,
razburkale so domišljijo.

Bilateralna
izguba
nedolžnosti
desnega
vertikalnega
predela
fragmentirane