Besede oblečene v pliš
odete v mehkobo
v brezkrajnosti topline,
se izgubijo v črno temo...
Zagrnejo jih črne zavese
pokrijejo jih debele odeje
zalije jih črna nafta
zasuje jih sivi pesek...

O Bog, ima le šestnajst let,
pa bo mogoče morala umret.
Šla je v dom prepihov,
v hišo kratkih dihov.

Njen oče je počeno srce,
alko je njena mati.
Duša pozabiti je ne more,
čutim kot, da mi je hči.

Jesen izgublja liste svoje,
ranjeno je srce moje.
Dan za dnem ga pričakujem,
da se vrne,spet v moj objem.
Le kdaj,le kdaj,
okusila bom ustne jaz njegove,
te opojne,vroče,

Sonce zoglenelo v soju luči...
Kaj kradeš?
           Kdo si?
Pajčevina prepletena v miljone skušnjav....
Beseda v doboju...
     Konec... Krvav?

Pod ostrimi ploščami ledenikov
poredko najdejo žametne zastave.

Nekoč jih je morda Eol razsekal
s tankimi zobmi šakala
in vdove so moledovale med zvonovi
za tisto pest ljubezni,
ki jim gre.

Poniknjene bodice
v čokoladadstih refrenih
baladasti poljubi
v čutnih zanosih
kremne misli
iz diminuenda v crescendo.
Moj si.
Rafaelo.

Bila je slična svojim vrstnicam
polovico stoletja je že prešla
nekoč je imela svetle lase,
sedaj so že malo pepelnate.

Očesi sta ji v rjavem tonu
tiho zazrti bili v zrcalo
ogledovala si je z vso radostjo
svojo golo še zanosno postavo. 

Vse je odšlo,

bil je le strah,
da me bo razsuto srce
zadušilo.

In peče koža,
kjer se tvoja roka ne dotakne.

In peče življenje,
ker ga tvoja roka ne boža.

breztišen zahod

nočno nebo

sredi rdeče ognjenih oblakov

udarja mogočen rušilni grom

padajo drobci srca

tam kjer udari strela

ostane le lom

Sončna sem
Ko me pogledaš
Živosrebrno

Letovišče neizrečenih besed,
premor med vrsticami
in greh poln mehkobe,
ki lomi čast in ponos.

Nastane premolk,
pogreza se v blato,
tone v črno globino,
zasliši se tihi krik.

Tvoje telo je
tisoč in ena barvna ploskev
mozaikov svetlobe.
Tipljem skozi zabrisane slike-
rada bi te prebrala.
Rada bi te ugedala v luči tisočerih sonc,
a te zmorem samo v eni.

Koraki dneva
ujeti v pramene las
Veter me nikoli ni kuštral,
že zbujam se skuštrana,
ker delam v sanjah pasti
za potencial nežnih dotikov.

Glej kako prirasla si mi v srcu
kako pomladno čist je tvoj izgled,
iz tebe so izginile vse rane,
ki so ovijale srce
in tvoj pogled na svet.
Postala si sedaj osvobojena,
tvoj um ti ne prekriva strah in mrak,
narava je postala tvoj učitelj,
a ljubezen ti ponuja še spoznanje,
da si vedno sama kriva za vse.

Ne rabim kler
še manj obzidja
to so hrami vseh ovir
s katerimi se vernik čuva,
da Bog ne pride v njihov vir.

S svojo tišino je sedela
pogled ji bil je otopel
okolica ji dala ni veselja
zrak žalosti v prsih jo je prevzel.

Zastavim še en cilj na
krožni poti najinih dotikov:

Ne boš me izbrisal,
preveč se zažiram vate

Slehernik preoblečen
v naključja nosi jabolka.
Prišel je vmes,
med tvoj čas,
da bi ustavil krčenje trenutkov.