potepuško se seliš
od navdiha do brezdiha
se klatiš in prosjačiš
imenuješ pokrajine
spremljevalec boga
toneš izplavaš

Polomil mi krila 
V lepoti  noči
Žametnih krempeljcev
Kraljevale so v mislih pravljic
Nedokončanih in želenih
Risanih v odtenkih
palete barv

Blažen in dišeč ropot,
trušč mladih src je svet,
nasmehi polni nemira
in solzne oči odrinjenih.

Potujem čez
razbrazdane tišine tebe
in zajemam brezkončnost.
Kaplje dotikov so predrle rob
in me vrtinčijo v spiralah.
Razmajanje čutnih vizij
na obronku nemogočega.
Pohotna radost čez električne spirale
trebuha v hrbtenico
v neskončno pomirjen nasmeh.

NI UMETNOSTI BREZ POEZIJE,
NI POEZIJE BREZ RIME,
NI RIME BREZ PLIME,
NI PLIME BREZ LUNE,
NI LUNE BREZ SONCA,
NI SONCA BREZ OSONČJA;
NI OSONČJA BREZ GALEKSIJE,

NI BOGA,
NI GOSPODA,
KI NAS BI SPREJEL,
JE LE NAŠE IZGINULO SRCE
IN LUPINA VODENICE,
KI POSPREMI TE V VICE
TE PREČUDOVITE SVETLOBE.

Ne le to noč,
vsako noč,
mi nje slika,
zaspati ne pusti.

Upiram svoj pogled,
pogled na sebe in na misli
koliko sem do sedaj uspel
živeti s srcem brez zavisti.

Ogledala otroških radosti,
bežeče so misli odpeva,
bežeče v grenkobi osame.

Ogledala so duša,
a v duši je nemir,
ogledala ga ne kažejo.

režejo v nosnice se drobne iglice ledišča
in gledam v sonce in ljudi v kopalkah
in zebe me
pri srcu
tam od koder bi naj šla toplota

Pojej kruh brez namaza
Akvarijske ribice
Te bodo bolj vesele
Écce Homo! zaglukajo
Toda brez solza, brez tekočine
Idolatrija kaosa brez rime
Kako lep se mi zdi zdaj

Besedam ne verjamem več.
Listje je skoraj odpadlo.
Čakam spet sneg na jeziku.
November je patetičen mesec.

Sem jaz in nisem jaz,
lunin je spev,
nevzdržno se bliža,
prebuja se, prebuja,
že tečem, tečem,
tam postojim
in se več ne zbudim.

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo,
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje,
zunaj dežuje
in jočem na glas.

Ko sta otroka šolski prag prestopila, sem se z njima stavčnih ločil učila:
da za vsakim ZAKAJ
je postavljen vprašaj,
da se vsak odgovor zaključi s piko
in da vsaki zapovedi sledi klicaj. 

Grem in ne morem se ustaviti
Nekaj me žene naprej
To je hrepenenje po nečem,
kar sem že davno izgubila
Rada bi, da bi bilo tako kot prej
Vem, da je to nemogoče
Teorija in praksa ne gresta več skupaj

Mrč v antičnem Rimu zasmetil
Sence moljnim elektrodam.

Mergil si opasal meč,
Prebil je zmočni zid besed,
S konico ostro je narisal
Zmezde modre, morske, motne.

Jaz živim tukaj in sedaj,
sem v nasprotju s teboj,
ki vidiš vnaprej marsikaj.
Trpiš preden grem,
a jaz šele ko grem.