Bolečina.
 Umirava,
 kot odzvanja dan v bližajoči se noči.

Zakaj?
 Ne dojamem,
 kaj hočem s sabo in s tabo.
 Z nama. 

Ne!
  Prepozno je.
  Noč bo prišla in odrinila te bom.
  Oprosti. 
  Saj veš, da sem zgubljena v sebi. 

Cvetiva, obenem pa svet umira.
Strehe padajo, obrazi ugašajo,
dolgi nosovi se raztezajo do tal,
smeh zamira kot izrabljena žarnica.
Midva pa to opazujeva kot čisto svoja 
dela nepopolne shirane sestavljanke. 

Tvoj nasmeh razsvetli svet. Moj svet.
Medtem pa novice črnijo, pomlad se
prevesi v poletje, sonce pa
ostane skrito. Bum, tresk!
Objameš moj izmučen obraz in me 
pomiriš, skriješ pred nevihto. 

Bodi z mano kot s sabo;
tih, pomirjujoč in boljši.
Ustavi me kot si sebe,
preden se utopim v poplavi plastičnih idej.
3,2,1-
bi dočakal konec z mano?

Vrtim se.
Vrtim in vrtim in vrtim.
Počasi bi že najraje bruhala.

Ustavi me.
Prosim, posedi me na tla.
Povej, kaj je prav in kaj narobe.

Tvoj dotik.
Topel in mehak in nežen.
Reci, da bo vse še dobro.  

Reklamacija na mestu,
dekle ima napako.
Ona je popolna,
ni težav, kot z drugo vsako.

Redko najdeš ji enako,
če jo že dobiš.
Ne stori napako
in jo izgubiš.

Drži se je, kot pijanec plota,
bodi pameten, prava bo dobrota.
Modro krmari na krovu z njo,
vse bo, kot po maslu šlo.

Ime kot ime,
Jordanskega templja.
Vžgano v srce,
Odstraniti ga ne gre.

Ljubil sem te,
ljubim te še,
ljubil te bom,
naj svet se podre.

V glavi seveda,
vse enostavno.
Resničnost drugačna,
prav nič zabavno.

En žlobodravček si ti,
dejala ste mi.
Tak komentar,
v meni strast prebudi.

Kadar distance ni,
se hitro kaj zgodi.
Potem mi bo žal,
vam pa tudi ne prav.

Ko pogledam nazaj,
zdaj je vse jasno.
Odločitev tedaj,
naj gre v eno krasno.

vedno se pokakam,
potem mi je žal.
Pravzaprav ne dojamem,
ti si, kar sem iskal.

Kadar te slišim,
se mi zasmeji.
Kadar te srečam,
se mi razjasni.

Prijel bi te,
a se me bojiš.
Obrnil bi te,
premočno se držiš.

Ljubil bi te,
me ne trpiš.
Dal bi vse,
to ne želiš.

Si dekle,
Po meri, za me.
Ne spregledaš,
se sprenevedaš.

Dan sredi tedna,
sreda, seveda.
Nisi vredna,
klinc te gleda.

Dovolj sprenevedanja,
nič več mučenja.
Ad acta,
stvar je končana, zaključena.

Eno tableto vzame,
popolnoma se mu sname.
Postane zabaven in vesel,
tako bi lahko, dan preživel.

Te šale njegove,
so res nekaj več.
Takšen humor,
je le peščici všeč.

Pogled v oči,
strasti prebudi.
Kri steče v glavo,
da ta otrdi.

Izzivalni nasmeh,
misel na greh.
Se težko zadržim,
in ostanem na tleh.

To se ne sme,
tako pač ne gre.
Me pusti pri miru,
da ne bom eksplodiral.

Izmenjavala sta zamolčane misli
v čustvih znova je pognala kal,
kako sta se nekoč za nič borila,
do teroristov se razkril je njujin  gral.

Gorato  gola je skrivnostna ta dežela
oddaljene so  mislih teh ljudi,
plemenska skupnost jih od nekdaj povezuje,
le ena siva brada vsak svoj rod kroti.

V čarobni noči milega ozvezdja
mehkoba rose iz ozračja se krepi,
vsrkavajo cvetovi te substance,
v jutru ostale v njih prežlahtne so sledi.

Enako so preroki vsi pred nami                     
zaslišali v svojem srcu glas,
polnili so z njim ihtečo dušo,
čeprav križani so  nudili nam spas.

Severnik odnaša polietilenske vrečke
iz cest na drevesa.
Zatohel vonj po Dravi se širi na dvorišču.

Razmišljujoča sediš za mizo in
piješ svoje pivo.
Nisi sama.

Vkopan stojim pred teboj.

Vse zatrto prebujaš v meni.
Vedno znova.
Vedno znova.

Prahu veliko se je že nabralo,
o njej več ne govoriva,
to ime je le ostalo,
odloženo na polico spomina.

Želel bi, da je res,
žal ni tako.
Ne morem kar odložiti,
na njo pozabiti.

Strah s svojimi strahovi,
straši ljudi ponoči.
Samozavest jim zbija,
lažje z njimi se sooči.

Ljudje se pa ne dajo,
pogledati v oči ne znajo.
Ko pa dozorijo,
se tudi tega naučijo.

Takrat od besede strah,
ostane le še prah.
Prah se posesa,
ostane svežina življenja.

Naj še enkrat povem,
vem, to je moj problem.
Padla si mi v oko,
čeprav sem vedel, ne bo šlo.

Pravijo da je oglaševanje,
ključ do uspešne prodaje.
Tvoja mama je vzbudila zanimanje,
spoznal sem te skozi njeno pripovedovanje.

Narobe sem ocenil tvoje razpoloženje,
dobil vtis, da si me želiš spoznati.
Gledal skozi svoje poželenje,
napisanih besed, moram zdaj se sramovati.

Iz neznanih odtenkov se čustvo ustvarja
kot energija iz bolečih dobrin,
zaiskri se naenkrat oko z očesom,
krog se je sklenil iz medsebojnih jasnin.

Pred oltarom sta končni svoj da izdahnila
objeta v stari gejevski plašč,
saj mu je pod odejo iskreno razkrila,
da nudi moškost še najmanj nalašč.

Dobro je vedel od njenih najbližjih
a vseeno je odločil iti z njo  pred oltar,
saj tudi njemu ni stalo do ženske,
v srcu je nosil prav njo mu v dar.