Nisem se zbudila
ob truplu
prepotene noči

Nisem te umazala
s svojim telesom

Zapiram poglavje knjige.
Pisala se je v sotočju
ukradenih trenutkov dajanj.

Hlastala je po drobtinicah
podarjenega časa,
žarela kot oblina sonca.

Ne vem, kam
bi dala to tiščanje
neizgovorjenih podob,
kam bi zložila
neizsmejano mladost,
kam pospravila
mrzle podplate
in solze,
da se ne bi razsule
ob vsakem drobnem
poku lesa v policah. 

Verige.
Jeklene in hladne.
Zažirajo se v mehkobo moje duše.
Po jeklenem hladu polzi kri.
Tako so moje.
Izdelane po meri bivanja.
Oplazijo jih čustva.
Kot mrtveci molčijo.
Samo tam so.
Njih teža me hromi.
  

Včasih si v mojem objemu
Nežno me poljubljaš
Me božaš
In se izgubljaš v mojih očeh

Pridejo trenutki, skrojeni za tišino.
Brez nasmehov, niti solz ni,
le pogled uprt v daljino.

Pridejo trenutki, vse gre mimo,
nič se ne obesi name,
ne priplava v globino.

Ko že dolgo več ne bo sledi o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Ko več ne bom smehljajev risala ti na obraz,
oživi me z ljubeznijo na potovanju skozi najin čas.

Zremo čez glave
in ne odmikamo oči
saj verjamemo
v iskrenost in dobroto

Slišim blizu tvojih sanj,
odstranim se,
da ne motim te,
slišim te domov,
na ušesu okno,
kot je slepa snov.

Skozi okno se širi kovinski drget
dneva, ki je upešal kakor starec.
V daljavi slišim melodijo belih siren.
Misli pronicajo v počasen sok
in se zabubijo v otopelost.
Meglene duše vstajajo na oknih
in zarišejo svojo senco.
Ob pogledu na premrlo pokrajino
se zbudi davno pozabljeni sen
o belini, miru in tišini.

V tebi se sprožijo tempirane bombe.
Zarišejo se tisočeri obrazi
kakor gube na posteljnem pregrirnjalu.
Tesnobne misli te prevzamejo
in počasi jih spuščaš skozi vroče ustne cevi.
Krvavim.
Napeto čakam še zadnje izstrelke.
Pasje bombice na koncu.
Samo pasje bombice.

Sneg pada, pada.
V tihem plesu snežink
odmevajo topovi hrepenenj.
Čakam te.
In štejem snežinke.
Vijejo se v silhueto tvojega obraza.
Postane toplo,
ne čutim več mraza.
Sneg pada, pada.

Zavij me v plašč iz puhastih oblakov
rožnato obarvanih...
Še ne veš, da te ljubim?
Za dve uri praznine
se odpeljeva daleč
in iščeva nekaj
med sivimi stavbami in parkirišči.

Tukaj si.
Gledam te.
Malo sem že pozabila nate.
Ti me zvesto čakaš
in samo moja si.

Me misel z blodnjo okrepi
v sebi išče nov izraz
okolica me ne razume
ko blodim po sebi
iščem spas.
To so izkušnje moje glave,
ki delajo zame nov svet,
svet ki ga nihče ne razume
samo nekdo, ki verjame v nas.

Jaz, ti...
Midva sanjava.
Pizda!

Ne govori mi tako,
ker ti žal nisem storil nikdar.
Ti verjel sem,
sem blodil
in še vedno letim.
Poletim ti naproti
in objemi ta žarek,
ki ti ga molim.

Spolziš po grlu
kot dim:

Vse je samo raster
naključnih dogodkov
vžgan v roženice
suhih oči.

Čutim njegove ustnice,
ki kradejo moje poljube.
Čutim njegove prepovedane objeme.
Čutim njegove dlani,
ki v meni izvabljajo metuljčke strasti.
Čutim njegovo slo,
ki se razdaja v meni.