Odtrgaj zlato jabolko,
a ne z drevesa spoznanja.
Nisem Eva in ti nisi Adam.
Podari mi ga, da bom verjela vate.
Premagaj svoj ego,
ki ti ne pusti dajati.
Ne moreš sprejemati.

Ljubki kolaži klišejev
zemljevidsko rastejo
čez povrhnjico moje duše
Tanki ritmični gibi
morebitnih situacij
cvetijo na prstnih blazinicah-
po dimu dišečih,
odišavljenih s slutnjo tebe

Komaj šest krat osem lun
se je zvrstilo
odkar moj sin
je prišel na Zemljo.

Pa že me vpraša:
Oči, a bom jest kdaj umrl?

bila je le misel
dotik brez strasti
praznost besed
prevrelost krvi

Lahkotnih bosih nog po peščeni obali hitim
in z blagim maestralom ritem uloviti želim.
Med prsti na nogah mi droben
pesek polzi,
rahla poletna tkanina,
ki v vetru plapola, nežno ovija moje telo,
ki v pričakovanju najinega snidenja rahlo drgeta.

Prišel je On,
prišla je pomlad,
si strastno je želela,
da imel bi jo rad.

Pred leti si prvič prišel v moje življenje.
Tiho. Kot nežen poletni vetrič
si se prikradel v moje srce.
Nedolžne besede, nežni pogledi,
en sam objem, skoraj poljub.
Odšla sva vsak svojo pot.
Nisva si upala.
Nisva si povedala.
Nisva se zavedala.

Se še spomniš,
tvoj obraz,
tvoje telo,
ob tebi jaz.

Iz njenih oči sije življenje.
Mladost ji nežno kodra lase.
Kot jadra v nasmehu vetra
so napeta njena lica.
Nič je ne ustavi,
odletela je na vozu boga Marsa.

V Božji roki dva planetka se vrtita,
tako podobna in tako različna.
Mi vemo, to sta Levček in Levinja.

Ko mine zopet tisoč let,
njuni tirnici sta blizu spet.
Vsak od njiju, v mavrični je plašč odet.

Prstne blazinice mehkobnosti,
začrtale so pot zaupnosti.
Objem smehu, mravljinčenju vrednot,
ki so od nekdaj dom prihodnosti.
*
Čarnost stkana iz ljubezenskih not,
zatišje rek je združitev planot.

»Bog je gotovo goloskalp,« je rekel Frenk
»in tudi Sv. Bernard ni več pretirano v formi.«

Smo se smejali.

Moto para:
»Glavno da je težko brez ženske pri hiši.«

Slišala sem, kako govorijo,
da modri molčijo.
Pa sem molčala
in čas je tekel po svoje,
a moje morje se ni dotaknilo
obale tvoje 

Prišel na zemljino sem oblo
iskati si notranji mir,
mi misel ni miru želela
temveč opoj - življenja vir.

Ah, Lea Anima,
zakaj prekinila si z mano stike?
In to popolnoma,
brez vsakršne razlage.

"Ostani z mano,"
sem te prosila.
Obljubila, da bom
le tebe ljubila.
A nisi me hotel
poslušat nikdar,
si rekel, da ti je
dovolj vseh prevar. 

Kje si zdaj,
ko potrebujem te,
ko sanjam,
da kot včasih
spet objemaš me,
ko zaspim
s solzami v očeh,
ko ves čas razmišljam
o preteklih dneh?

Še eden tistih si,
tistih fantov
z zasanjanimi očmi.
Še eden tistih
ki ne vedo,
zakaj so, zkaj obstajo.