Po reki Nil navzgor,
kjer ni ravno puščava,
a je prava oaza,
leži vasica mala
s soncem obdana
prečudovitih ljudi.

Ko da res nimate nč pofukanga za delat,
še med kusilom mi morte nažigat pesmi ljubezni.
Še jaz bom glasbenik, da velke pare bom dobil!
Pinky oblekco bom si sešil
na oder stopil in fušat začel:

Višje kot greš,
bolj kot si upaš, 
manj te je tukaj.
Nisi sam,
ne obupaj,
še jaz sem s teboj.

Klinično živa,
a mentalno mrtva,
množica živih mrličev
sedi za ekranom,
apatično bulji v svetlo škatlo,
žre Sosedov drek.

Kar prihaja mi iz uma
se v srcu okrepi,
če je le v moji moči
vse to vest še prevetri.

Tako prihajajo iz glave
dol do srca angeli,
a na meni je da čutim,
kakšen angel me krepi.

Sončni žarki so prodrli skozi temne oblake
in posijali v moje življenje.
Za hip, za trenutek je bilo lepo živeti.
Minilo je leto, prišlo je drugo leto.
Odšlo je sonce, prišli so oblaki.

Ni težko biti kurba
v tem klavstrofobičnem mestu.
Njegove poti sem prehodila že
najmanj dvaindvajest tisočkrat-
vsakič z drugimi ustnicami
in drugim moralno razparanim srcem.
Njegove visoke temne stene
na glas šepetajo vse boleče skrivnosti.

Vsako jutro, vsak dan, pet let,
imela sva svoj obred.

Pred službo sva se vedno
v istem lokalčku dobila,
da sva skupaj jutranjo kavico spila
in drug drugega z dogodki preteklega dne seznanila.

Boleče telo
histerija
in občutek nezavesti
nemočna
le čakam kaj bo
rušijo se zidovi

Veseli dan mrtvih,
polagam ogenj njih,
ki so imeli nesrečo
in so prej odšli. 

Ko si blizu
skozi note
in misli
in sanje
in si želim
da bi lahko še kdaj
samo malo in nežno
vozlala svoje roke s tvojimi

Nisem kriva
za prežgane roke
ki so se oklepale
mojega telesa
Nisem kriva
da gorim
zate
!

Agrume tlečih izlivov lepote arijske,
Nova era rdečih ordalov noči
Pozno opazi ljubezni Polne obraze
trpečih Vidcev lastne absence,
dokler Treh epov prestane elizijske sence
Holokavsta idiotov trume lebdijo.

Moj narod je epidemija,
živeča, dihajoča kuga.

Nimamo nicesar, a nabiramo se vec nica,
in se bahamo o nicemnosti kot da nekaj pomeni,
ko je še to, kar nosimo, manj kot nic,
ko naše stvari pripadajo, a ne nam.

From time to time my eyes
seem to wander,
closer to you as the nights grow colder,
still the darkness falls down
and there is no sound,
just silent spiders
marching down.

Over and over till the early
set of sun,
I lean on your shoulder and
wait for re-run,
still there is no reply
in the distand early dawn,
still the spiders are marching
always marching down.

Morda so najine misli prehitele sončni zahod
spustile življenje v pesek, ki ga jemlje val...
posrkale kapljice soli in nastal je čudovit kristal.

Povej, če se povzpnem do roba neba...
če sanje svoje zavijem v oblak meglen
in se ustavim tam kjer se korak konča
me boš videl, boš prišel do mene tja?

Lahko noč prijatelj moj,
naj bo počitek in ne slovo,
ko okno bom odprla,
v tvoj obraz se bom zazrla,
še vedno misel topla, nežna