Počivaj moja dušica,
počivaj moje ljubo dete.
Odtrgam zate cvet.
In izpulim s krila si pero
ga med cvetje, na gomilo položim,

Utrgal se je politični znak.
Bil si bel revolucije junak,
krvni cvet delavskega razreda...
naklonjenost bogov si je štel vsak.
*
Resnica je, da si del obreda.
Simbol slovenstva, narodna čreda

Pokličeš
- Kako si

Obriši si solze nebo...
Se žalost zrcali z gladine ribnika,
v katerem si luna umiva obraz,
in zvezde, so si srebrnile kodre.
Nasmeh se je mlečno razlil čez nebo,

Se veter igra z lasmi,
jih kuštra,
se v plesu vrtinca,
kot ptic peresa,
poplesujejo proti tlom.

Prehojene stopinje,
zakrije listje,
si oddahnem,
ker pot me vodi le naprej.

Mi zimzelen krasi domači gaj,

Prehojene poti,
se v kratkem blisku,
kot film odvrtijo pred očmi,
zajel me je dvom,
pred neznanim strahom,

Po krvi teče informacija,
zakaj je tvoja inspiracija,
čisto blizu tistemu vrelišču,
ko je lahko zgolj še frustracija.
*
Narava je predjed besedišču,
glavna jed se kuha na morišču,  

Kot da Kaos
mi vpletel misli je v glavo
čisto nepovezano razumne
žalostno vesele

Na popisan list pišem,
da zapolnim še zadnje vrstice.
Prostora je vedno manj.
Besed je vedno manj.

Naš portalovec MAČEK MURI je odpotoval
in pred odhodom spesnil pesem,
kot da v daljnih tujih deželah bo za vedno ostal.

Verjemi, da ne bom dopustila,
da bi te nenadna novica o kruti
bolezni zlomila.

Pomagala ti bom,
da se ti bo volja do življenja povrnila.
S tebom sem in bom,
da se bova skupaj borila.

Kakšna misel te okupira,
ko moje dejanje te šokira?
Morda želiš si od mene stran,
želiš na tisto pot drugam.

Ker nepričakovano te plaši,
ali pa ljubezen ti več ne diši.
Bi rad da zate spremenim si dušo?
Prosim, nikar ne spravi me pod rušo!

TVOJE oči vidijo vame
in v TVOJI glavi ni slame,
vse kar poveš je lahko resnica,
zaradi TEBE bi rada postala ptica,

ki daleč bi s TEBOJ poletela
in vsak dan novo norost počela.
Sprašujem se veliko stvari,
na katere odgovorov pravih ni.

Kdaj masko svojo si boš snel
in končno nežno me objel,
narisal na obraz nesmeh
in zapeljal me v sladki greh?

Odpri že enkrat svoje oči,
temne so kot najtemnejša čokolada
in ne reci da se ti nekaj zdi,
da zate sem morda premlada.

Raziščite preteklost!
Preteklost je nikogaršnja.
Raziščite prihodnost!
Prihodnost je vsakdanja.

Ne vem zakaj misel nate me ogreje,
ko na obraz nasmeh mi nariše
in vse kar v meni skrito je,
nanovo spet napiše,
izginejo takoj vsi moji problemi…

Nisem več otrok...

Sem ženska, ki čuti
in ni mi vseeno kam usmerim svoje peruti.

Ostala je noč.
Me slišiš?
Daj, poslušaj že enkrat,
prekleto.