Nekje še čaka
toplota kokošnjaka.

Čisto prvi snežinki
ni bilo dano
da si se združila z zemljo.

Prosojna je tančica
v katero se odevaš,
ter besede tvoje
in premiki..
Se kažeš trdno,
brezkompromisno...
"Glej, vendar ne poglej,

zažrl si se v kosti
ne pretakaš se samo po žilah
in tvoj dom ni v moji krvi
čeprav le ta prenaša tvojo sled
v vsak kotiček mojega telesa

V meni je ženska in je otrok.
V odraslem telesu otroški je jok.
So sanje umrle, umrlo je vse.
V brezupu življenja izgubljam se še.
Življenje je igra brez lepih predstav.
Le želje, za slednje močno mi je žal.
Prekrasne, neskončne, da konca jim ni.

Obejmi me ljubezen, podajva si roko. Poljubi me prav nežno, da mi bo toplo. Naj žari ljubezen,

Sestavil sem besede takšne,
ki tvorile so smisel mil,
ujel v njih sem vseh trenutek,
ko vprašaš se zakaj si živ.

Prve drobcene nežne vijolične cvetke,
ki so koncem julija pognale iz gozdnih tal
so bile edine priče,
ko si mi na obrobju gozda plaho dejal:

Stopinje so moje v ljubezni
ko hipnotično zrem ti v oči
slediš lahko le svojemu srcu
in najdeš s prahom pokrite poti.

Meglica se je spuščala
na prve znake zapuščenega dneva
stala sem tiho ob vodi
poslušala skrivnostne pripovedi
prisluhnila kaj mi veleva...

Že tisočletja prebiva tam daleč stran, kjer je noč dan
in opazuje svet premnogih obrazov, praznih izrazov.
V tišini ti podari glasbo noči, dotike duše izgubljene
vrača, da zapolni tvoje misli, ki so prazne, odtujene.
V skrivnostna ogrinjala je odeta, vsa skrita, neizpeta
ko korak tvoj se z njenim sreča, ne poznaš je vendar
slutiš vse, od srca v tla do neba občutiš, vse kar Ona je.

Objeta v času, ki nežno beži
med prsti kot pesek beli polzi
in išče del tebe v meni to noč. 

Obris njenih ustnic je ostal
kot zapis njene duše v tebi.
Skrival si pred njo pogled
vendar si jo videl v sebi.

zaigraj mi svojo pesem
Ljubimec
na krvave strune
sramežljivega hotenja 

Zopet pišem kar tja v napamet
nikar,  ne rabim ocene
le preberite jo če vam je všeč
sicer pa berite od vseh Mojih
prijateljev prijateljic.
Ker te so noro dobre.
PA ZAČNIMO.

Nekaj je v zraku
dan je hladen in siv
gledam skozi okno
veliki črni ptiči preletavajo
ne vem kaj so
ampak kot mrhovinarji krožijo
In čakajo?!

Če bi ponovno priklical
Ure gostih sinaps Beliala
Za jutri absurden kot ponavadi,
Bi se gol sprehodil po gostem gozdu
V obleki jesenskega vetra škrlata. 

Kot da bi vse splozelo iz rok
ker se je moja koža spremenila
v sluzast ščit pred svetom

Kot da so besede zanka
ovratničasto nameščena
v moja hotenja.

V mojih mislih se prepleta
zemeljsko duhovni svet
razmišljam kaj je moč ljubezni,
če jo koristim le zase.