Ne tihotapim se,
vedno ostanem na tvoji srčni strani.
Še globlje segaš mi v brzice,
vse tja, kjer je Mariansko morje
in očak mogočen,
sem visoko.

Iščem te s pogledom
v mislih govorim ti
vse besede
lepe nežne

Neke hladne zimske noči
sem skušala ujeti drobno snežinko v svojo dlan tako,
da mi ne po kapljicah spolzela med prsti.
Ni mi uspelo ...

Nekega svežega pomladnega jutra

Kako mističen je ta naziv,
če se prepustiš tej besedi
ki vodi v nepoznani svet
lepote ali k bedi.

Ko ti zadiši pokošena trava,
vohaš smrt. Mrhovinar.
Ko te gani šopek cvetlic,
gledaš smrt. Mrhovinar.
Ko se cediš nad zrezkom,
si odgovoren za smrt. Mrhovinar...

V tej noči se zaprl je svet
me odel v črno svilo
žalost je skrila tvoj žgoči pogled
a solz od nikoder da oko bi se umilo

hočem poljub.
tvojnjenukradenvseeno.
zaljubljen v strup.
in srce je tepeno.

prah. prah. prah.
lepe žlice imaš...
rad bi ti izdolbel prsni koš
se najedel čustev/ljubezni/tebe

Izrekel si veliko krutih, nepravičnih besed..
Kot bi mi v sredino še malo pred tem iskrečih ljubečih oči
zabodel ostro sulico,
da se iz njih zdaj v potokih zlivajo - ne solze - kri ...

Sladka utvara,
našega največjega stremljenja,
posutega z mavričnimi pelargonijami
in povitega z večnostjo drevesa življenja,
je najbolj sladka,
ko zavoha podtaknjen vonj kostanja,
valeč se po ljubljanskih ulicah.

Tecíva zadnji krog
Pogoltajva olive

Neonska kača me je ovila v blišč sivega večera v mestu, ki ima konec čisto blizu. Nikjer ni bilo senc, da bi se lahko spojila s tvojim telesom.

Sledi belega vetra
na zatilju,
med griči,
pod posteljo.

Šumenje
večno drhtečega da,
ujetega med kotičke kože
med kotičke dlani
med lesketajoče večere
med večnosti...

 očéraj semšva štihat,
 donez grémva rit,
 fpétek bómšla vfitnes švicat,
 fsobóto paka dit!

Baker je jeseni ukradel glas
in mi zamašil usta.
Ljubezen so postale
bele črte na čevljih-
sumljivo vzporedne nekim drugim,
izpuščanje samoglasnikov
in mačka na mojem desnem boku,
ki bi rada predla v tvojem naročju... 

vmivati sefsagdan jenepri poro čljivo,
sajla hkó izmiješ madeš, alpa kakšno gljivo.
čelémóreš senevmivaj, čelemóreš bódi fsran,
sajkopo rabiš čisfse milo, galoh samše vržeš stran!

Pripovedoval sem o življenju
o prednamnih sem ljudeh
živeli svoje so trenutke,
svojstvene na raznih tleh.