Greti.

Za rojstni dan, ljubó dekle, ti voščim
najlepše le željé,
od srcá privoščim
življenja mirno morjé.

natrosil si dopadljivost
v mojo nedotakljivost

zadišala sem
po prevzetnosti

vame zlivaš
mamljivost vonja čutnosti

Jaz jo pa imam. ... :) SAMOPROMOCIJSKO PESMICO, ... in glasno
(-bo zaživela, če tvoj glas bo imela.)

Sem en težki metrokauboj
v žnabli marl-boro cigareta;
ej, huda bejba, poglej in obstoj;
na riti, levis-original značka je pripeta;
po ful-kul lokalčkih, sem jaz 'tiček stalen,
od pingvinov vseh sem pingvin najbolj originalen.

Saj veš da bom do tebe
še posebaj nežna:
v svojih besedah in malo manj
s svojo kožo-

Greta... Besede tvoje pogled, oster, kot poprova meta-
reci... Padaš kdaj, skozi praznino časa z bistrino konca objeta-
en trenutek, misel nameni... Veš, v življenju, starosti srca ne štejejo leta-
tihi luni prišepni... Sanjaš kdaj, sanje drugačnega sveta na sapi kril strtih poleta-
ad hoc;oprosti,spet zgubljam se...nasmejala si me...res, sprejmi hvala, zadetega poeta.

še klopotec je utihnil
ko ga sonce
brez oblaka
mimo sence
z nič več vetra
brž
premaga.

Kaj sploh imam?
Kateri delček tebe?

Izginotje obraza sreče,
hrepeneča pot razuma,
dejanje je le ideja,
ki ne najde mi poguma.

Strah bolečine
vpija up pozabe,
ki večnost ga označuje.
Tihi veter pa oznanja,
moja nesmiselna potovanja.
Obup je delček sreče,
ki večno bo prisoten.
A njenega telesa vonj
je sreče,
ki brez sramu,
ne skriva obupa.

Moj razum,
moje sanje.
Moj ideal,
moje spoznanje.
In ravno ti,
moj najhujši sovražnik si.

Si že slišal za mogočnega bojevnika?
Neusmiljenega v bitki,
egoista kot se šika?
Jaz ga poznam,
saj srečujem ga vsak dan.
Sposoben ljubiti, vendar sovraži.
Sposoben ustvarjati, vendar uničuje.
Svoje bogastvo dobro straži,
ki ga kot zvest materialist potrebuje.

Strgal se mi bo !
Kdaj? Zdaj!
Zakaj? Zato!
Ne reci mi da bolje bo,
ker nikoli ne bo tako,
tako kot jaz bi hotel da bi bilo.

Moj svet je ogromen,
a obenem prazen.
Ta golazen,
je strah,
bojazen,
da moj svet
bo večno prazen.

Lepota narave
tvoj svet obdaja,
tišina globine
tvoj um ostaja.
Tako prelep je obraz
in vse vizualno,
a kljub temu,
v tvoji glavi
je vse banalno.

Samotna bolečina brezupa,
navzven ne povzroča hrupa,
a vendar navznoter ideja obupa,
ki razžira in to brez pravega strupa.

Nesrečna, polna obupa,
nasmeh na tvojih ustih ne pokaže se,
empatija žgoče obliva me,
ko na hodniku zagledam te.

Zrcalce zrcalce na steni povej ...

Tako si me učil, prijatelj moj,
dopovedujoč mi znova in znova vsak dan,
da vsak posameznik sam
si mora znati polepšati dan.


In vsako jutro, ko odprem oči
se ista zgodba ponovi - kot si me učil ti.

Odkar ni več večera,
in ni nobena vera,
pravšnja za moj dan,
sem poln ran.