Ponudil si mi dlan ...
in segla sem ti vanjo.
Ponudil si mi ramena ...
in naslonila sem se nanje.
Potem si ponudil še sebe in svoje telo ...
Sprva je bilo lepo, a sčasoma je

Materialzirati morava
ali pa vsaj moram
sramežljive poglede
bežne dotike
nežne nasmehe...

K         u
  r     v   l   
     i       ja
Noči
    joče
ne 
  sklenjena

V mojem oknu
Ni luči.

Narava se dela norca iz mene.

Vsa obupana sedela na balkonu
in kričala na luno, ki mi noče nehati kazati jezika.
Ne morem spati, saj se zvezde znova in spet povezujejo v tvoje ime,
v temnih krošnjah dreves pa prepoznavam tvoj obris.

Slika žalostno romantična,
melodija ustvari ambient.

Prekršim pravilo,
potočim solzo zaradi njega.
Ponos se po koščkih izgubi.

Zate tu sedim,
hlad me ohranja trezno,
medtem ko se mi luna posmehuje
in mi zvezde štejejo solze obupa.

Ubija me!
Košček za koščkom
se lomi od mene
    in bledi.
Izginjajo ti majhni odkruščki mene,
izgubljajo se v zraku, izpuhtijo,
    ni jih več.

Nič ne pomaga,
ti mi mislim ne daš miru!
Tebi zavest pesmi poje,
upiram se le brez učinka.
Brez učinka pa brez smisla -
kako se tebi upreti?

Na zemlji nad peklom pod vodó
Bo gnal Sizif skalo še vedno
Ko mene ne tebe več ne bo

Počasi se vzdrami gladina
In hitreje, če udarjaš s prstom.

Ne potrebuješ zimskega spanja,
Da bi se prebudila februarja
v Sankt Petersburgu sanjava
In on ne potrebuje besed.

utrujena
legla sem v tvoje naročje
preklela vse tiste
prekleto otročje
ki z nasmehom na ustnicah
prikrivajo žalost

In so peruti.
In je ugaslo šepetanje molčeče penine.
Da bi skočila, se bojim.
V to neskončno modrino,
da bi mi prerezalo krila,
jih razbilo na pol

Gledam sliko, na kateri se topi čas
peščene ure in mi pronica skozi zapestje
kaplje težnosti mi prekrijejo veke
in utripam večnost.
Zaprta budilka v meni se nagne  naprej

Včasih bom rob brezna
in ne boš vedel,
da stojiš na robu prepada
in ti ne bom pustila trkati na moja vrata
hermetično zaprta v svoj svet
bom iskala neke pozabljene vizije
in kričala...

žariva.
Se žarčiva v žarenju zvevzd.
Sončna upanja v sočnih cvetovih novega dne.
Ljubeče ljubezni niti tkeva.
Se razžariva v trepetajočih tabernakljih strasti.

Svet je drugačen,
ko ti s prstom rišem po goli belini hrbta,
da se prsti mehko ugrezajo v kožo
in se naježi srce...
Izpod reber te ujamem v večnost,
da loviš sapo

Opojna luna
leživa v penini
razmaknjenega prostora
ki leze iz por in nazaj
skozi svilnate plasti tvoje polti
ki si vame posrkan čas
ujela sem se na konico rožnate sape

Živim bolj od želj
oljnato črnih
sluzastih in včasih smrdečih-
stroj mažejo