samo nocoj
te objamem
in znorim
z nežnimi dotiki ustnic
razpadam v tvojih rokah
pod dlanmi
le nocoj
upor mi plahni

Megla trdno zastopa svoja stališča
In ne, ne verjamem v usodo.

Listi praznine drsijo skozenj
Z bodicami tisočih svinčnikov.

Hrepenenje odlaga neizbežno.

Najbolje, da mu kar jutri razpihne glavo.

Bil je zaljubljen
Preden je prišla tista grozna povodenj
in osredotočil se je na ostale stvari.

Niso prišli in ga spraševali po veri,
Le rekel je, naj popazi na ženo in otroka,
Če bi se mu slučajno kaj zgodilo.

Mučiš me - veš?
Zakaj mi preprostosti
ne prepustiš?
Rabim novo dozo
svežega zraka in vrečko jasnega neba,
da se za moment počutim svobodno
osvobojeno tvoje kletke,
vklenjena sem vate.

Piš vetra, pad lista, zašumi,
na travo nežno prileti.
Čakam da dan se prebudi,
a jutra ni in ni.

Vsako jutro ko odprem oči,
se pred njimi pojavi tvoja podoba
in obraz mi srečen nasmeh preleti,
telo pa ob misli nate nežno zadhrti,
ker si te moje srce tako močno želi.

Morje je že čisto obledelo.
Pesek se molče presiplje v nič.

Moj je mejak
oblak težak,
ki kot kak veljak
kroji korak
mojega življenja.

Le dlan bežečega časa
potrebujem,
da zaustavim jezero
črnine,
ki tvori okoli mene
krog
neizrečene bolečine.

pogrešam materino znamenje
ob tvojem popku
ko se dviga in spušča
v ritmu tvojega vonja 

Prepričana sem, da še zmeraj tli -
prav takšna kot nekoč.
Vztrajna, neobrzdana, globoka kot vesolje,
čista in lahkotna.
Kot reka v svoji strugi.
Ali kot tvoje oči, ki jim ne vidim dna,
čeprav se utapljam v vrtincu barv.

jaz še zmeraj čakam
na modri oblak,
rumeno listje,
mrzli zrak 

Stojim za vrati,
bela majica plapola
v vročično noč.

Iz škrta ključa
v zaljubljeni roki
žlobudra nemir.

Še vedno zagledana
v žamet svilenih
metuljih kril
na tvojih rokah
sanjam
safirno kopel

Zazrta v steno
v odtenkih bridkosti
slišim otožen jok.

Krivda v duši
udriha z vso silo
ob vrata sobe.

Ti in jaz,
nebo in zvezde,
v zraku vonj noči..

Igram se s kodri svetlih las -
le kaj iz njih žari?
Zasanjanost?
Morda pomlad?

Čas v niču se raztaplja -
iz dneva v dan,
z nočí v noč,
v nič samota se odeva,
na boljši jutri čakajoč.

Na ranjeno dušo polagam ti cvet,
ujet s toplino
v soj mesečine.

Ne joči...

Vem - resnica nima strun.
Nima svojih not ta glas;
vsak zakaj levi se v smrtni molk...

Ni dovolj ubran razum,
niti up, ne prošnje zanj -
sam krojil bo čas želja!