Daleč sem prišla na svoji poti,
a premalo za naskok, za boj.
Vsake tóliko nekdo me zmoti:
"Daj, ustavi se za hip, postoj!"

Jutranja kava ne spere
opite noči
in jutranja cigareta
ne pomiri tenkih živčnih niti,
in celo jutranji poljub
včasih ne reši
ničesar.

Snežinke spreletavale
Potepuška se je prebudila
V beli srajci
Ledene rože je polizala za zajtrk
In za seboj pustila
Tenko gaz

moji upi rastejo
v režah mačjih zenic.
skrivam te v noči
bergamotasto medeni.

Na tvoje ponosne
prsi junaštva
sodobnost nanaša rjo.

Ko človek v meni spregovori,
poskušam, res poskušam
ti prisluhniti,
a kaj, ko v meni vre,
krop srca lupine
mi počasi žre.

Vroče mi je, vendar me zebe.
Spi se mi, vendar se zbujam.
Na jok mi gre, vendar se smejem.
Ne čutim nog, vendar hodim.
Ne vidim, vendar gledam.
Zdaj to, zdaj ono.
Zdaj tu, drugič tam.
Danes sem, jutri me ni.
Sem, vendar nisem.

POZNO BILO JE ŽE,
URA ZDAVNAJ ODBILA JE DESET,
SREČALA SVA SE OB STAREM LJUBLJANSKEM MOSTU KOT NEKOČ
IN MOJ SRČNI UTRIP
POPLAVIL ZNOVA MESTO JE.

Umrla je Ljubezen -
kot kurba z Montmartra,
v podstrešni sobi
prečnega  hodnika,
v hiši brez centralne;

Užgo besede v srce
in drobci se svetlikajo,
kot solze vroče na pogorišču.

Se uležem v kar od mene je ostalo in čakam...
da minem.

Včasih, ko te pogledam,
tako slučajno, nehote,
se mi utrne misel:
Tebe je nemogoče ne imeti rad.

Ljubi lahko vsak, grenko ali sladko.
Ljubiti je težko ali lahko.
Nekdo ljubi mamo, očeta,
nekdo brata ali sestro.

Mi boš pomagal,
ko bom plezala čez zid?

Me boš držal za roko,
ko bom pogledala vase?

Ples spogledljivih pogledov prekine dvom.
Zareže kot bodalo po beli svili,
jo umaže s črno krvjo.

Zakaj mu dovoliš, da me potegne iz tvojega objema?
V mislih se odtujim,
krik! in se v mukah zvijem.

...kaj je umiranje na obroke,
v tem trenutku se dogaja,
vsako bitje v meni se sprehaja...

...sama duša tega več ne skrije,
le v vrtincu vetra
ruša žalost še prikrije.

Se človek slep po ulici sprehaja,
zorni kot čuti njegovo dihanje,
ki z ritmom civilizacije
teče maratonski tek večnega tekanja,
zapade v trans vsakdanjika,
ki za roko povleče,
vsakega, ki zjutraj odpre oči.

Nič, ki diha od zunaj;
lahka smrt iz katere se zbudimo s hrepenenjem,
okostnjak želja in nekdo s kroglicami pozabe;
karabinjerji, ki mi bodo zlomili srce.

"Rad bi imel prednost,"
Je rekel lev devici,
Ko sta stala na začetku časa,
Sem nalahno ti podrgnil roko
In poljubil.

Dan, mračen, svoboden.
Počne kar hoče.
Zastonj pričakujem modrino neba-
le oblaki, polni vode.
Lije vse bolj...
Kot da je jesen.