Halucinogenični popotnik je razkrečil dlan
v trinajsto polje črnobelih dimenzij vesolja.

Ya-te-veo Belial.

Nad mestom razprl cvet krvavih čekanov
nezdravi bledici daritev device nepentovki.

Biti ženska... moja sreča,
biti ženstvena... moja prednost,
biti sestra... moja sreča,
biti žena... moja sreča,
biti mati... nenadomestljiva sreča,
smisel, ki premaga vse nesmisle,
zakaj naj iščem česar ni,

Vsak zase s torbico na rami stojijo in gledajo v svet,
ki jim pripada.

Včeraj sem šla s svojo deklico
skozi zbledele senožeti jeseni.

Vzhodnik piha. Nagiba se dan
skozi zbledele senožeti jeseni.

Strgano izruj me!
Prosim vzemi ta moj svet...
S hladom ne obsuj me
tako ne morem več živeti.
V miru nočnem gledam tja med ptice
kjer čez dan bi morale leteti
v temi ne preklej me
poglej v moj mali zlomljen svet.

Sedem kamnov okoli srca. Sedem kapelj krvi.
Sedem režečih se ust, sedmero ozkih oči,
sedmero rok, ki tolčejo do nezavesti.
Pa v strugi hotenja
deroč tok nikdar ne pojenja -
in čas je likalnik, ki ravna gube bolesti.

privid gigantske naslade
ti in jaz
temeljna kamna
zavistnega Tutankamona

Trepljanje je zdaj v modi med ljudmi.
Nihče nikogar res rad nima,
treplja pa vendar se večina.

Smešno je:
Tpr.
Kot lubenice
in molji v mojih čustvih.
Piezovi kristali
in očarljivi gibi
mehkih rok.

Težko je, ko nekdo te zapusti,
ko ugotoviš, da zanj
je bila vse skupaj le zabava,
le za tistih nekaj dni.

Se spomniš nazaj,
mislim,da ni bil maj,
bil je prijeten avgust,
dobra zabava in ljudje nasmejanih ust.

poglej luno
nad vodo
umiva se

lica ji umivajo valovi
z vodnimi kristali
ki prinašajo lepoto iz globin

Dvigni pogled z robov sanj
in ga usmeri na ulico.
Poglej, kako psi preganjajo lačne mačke.
Posode za smeti so izpraznili lačni ljudje.

Biti tu je bolj varno,
v kletki.

Varno in prebrisano!

Smo na poti, ali iščemo izgubljeno noč?
Pramen črnih las.
Pobegni stran.
Osvobodi se tujčevih pogledov.
Postani za trenutek.
Egoizem.
Svobodno si skleneva objem.
Postanem ti.
Vrtiljak.

BIl je nek začetek in spet nek konec.
Dovolj začetkov in več kot dovolj koncev,
in potem še konci koncev,
kot bi se nikoli ne končali.
Odneslo me je na konec kilometra, na konec moje utopije,
ki se je utopila še preden je spoznala tisto vodo.

Vsi smo zasledovalci lastne sence,
edini na trgu, brez konkurence,
obvladamo druge in izgubljamo boj
s samim seboj, naš neviden znoj,
kaplja na tla, to bil je nepreviden poboj civilista.