Zasenčil boš sonce bronasti Neron
magnetnih ti čipk na telesu zavistni
krščanski demoni podtikanja smejo
zanetiti ogenj goreč tisočletja

Čakam na znak,
ko bo lovec iz gozda prinesel srce
v lepi, izrezljani skrinjici
in nekomu rešil življenje.

Neumrljiva je ta ulica,
ta nasmejana cesta.
Večna avenija 'La Bohemme':
vesele oči in prazni žepi,
široka usta pa kava za dnevni obrok -
neumrljiva -
tako stvarna,
tako zapeljiva.

Daj, zapleši,
moja močvirska princesa!
Obrazi lokvanjev čakajo
na tvoje hladne poljube,
da jim zgladijo zelenkaste gube
s telesa.

Začuti,
krhko ranljivost metuljevega pristanka,
začuti nežni poljubček dekletca,
a ne slutiva možnost,
bolečega dotika,
ko najina krhkost,
bi popustila.

malce bojeca
cistim sledi
danasnjega dne, skoraj
lizunsko pritlehna, a kaj
ko je svet le gledalisce
nikoli vec ti ne povem
custev, obcutkov, zelja oblecem si
oklep, a
zataknem se med vrati
pika 

I.
Včasih me je strah
da pišem zadnjo pesem
da našla več ne bom besed
da prazno me pustila bo jesen
in ne znala več bom dati sebe
da zimi bom pustila
da dušo mi ozebe

1. RATIO

Šla sva med polji.
Čudno - nisva se
prijela za roke
niti nisva štela zvezd,
morda zato,

Dež vpija se v moj klorofil
in srkam ga hoteče
kot srkala bi nektar najslajše sorte
polnim se
z omamnostjo in

misli mi uhajajo v
iskrene poglede...
nikoli se tako...
usmerjene proti tebi
sledim ti domov
niti zavedas se ne
ulezem se pred tvoja vrata
ljubezen!
ah, kaj bi govoril
pika

tudi kadar sem prozoren me lovijo krvi zejni, crni metulji

a ko zapihajo soncni zarki in posije topel dez (smfnja mvrc kpljc in svtlbe) sestopijovmlako. bi se kopala z mano? gola, ce greva na samo?

Bogovi odpuščajo, boginje ne -
že je zapičila igle v njeno srce ...

V temačnih zankah slepote
se zlagoma zablešči
prvi biser,
pa drugi in tretji, ves niz
belih plodov trpljenja.

Zlagaš jih v kupolo bolečine,
v sinagogo bolesti.

Potegnem še zadnji dim
da me napolni do zadnjega pljučnega mešička
Preštejem dežne kaplje na tujem čelu
Ptice pod rdečim mostom
Nasmehe avtomobilov

SKOZI TANKO MREŽO DIHAM,ZRAK ZAJEMAM.
SKOZI MISLI TEBE GLEDAM
IN GLOBOKO V SEBI SE UBIJAM

VSE OKOLI NAJU JE LEPOTA MISELNE SVETLOBE.
VSE OKOLI NAJU JE SAMO
ČUTNOST DOŽIVETJA VSAKOGAR.

Ljudje smo bitja,
ki hodimo po poti življenja
polni trnja in ognja.
Povsod sami.
V ljubezni, ko se rodi,
ob bolečini rojevanja
in, ko nas požira tema.

Angel ob angelu,
vrtnico rumeno proti nebu usmeri,
spečemu angelu,
spokojnost nameni,
se v plesu z vrtnico angel ozaljša,
po omamnemu vonju rumene diši,
angel dehteči,