Slastni sad,
v barvi ljubezni,
te pokriva tvoj plašč,
skrivnostni plašč,
ki zakriva tvojo sočnost duše,
se brbončice veselijo,
dotika medenih kapljic,

labodka,
se sonce in veter igrata.
Si kaj beležiš,
svoja doživetja ?
Kje vse si bila ?
S teboj delila bi doživetja,

kako dišiš,
zapiram in odpiram oči,
v tvojo veličino stremim,
za vonjem hlastam,
nastežaj vrata odprem,
pljuča razpnem,
stečem bosonoga do skal,

Jesenski duhovi so nežni
in mimobežni.
Razlivajo se preko mene
kakor valovi brezbrežni.
Božajo me s hladnimi prsti.
Dihajo vame z vonjem po vlažni prsti.
Vse več jih je, leta mi nosijo nove,

oditi moram
še preden pade sonce dol
oh, septembra gre sonce
tako hitro dol
da ga ne utegneš
prijeti za rep

"Daj, izreci!" praviš. Mala moja!
Spet jeziš brez konca se in kraja
in zaponka v bluzi ti nagaja.
Kaj odšla boš kar tako, brez boja?

"Reci že," ponavljaš jokajoče.
Hlastno si oblačiš nogavice,

Igrala se bova romantiko,
srčece.
Pa pusti
sveče,
šampanjec
in rdeče satenaste rjuhe,
ne nosi mi cvetja,

Spustil se je med vrtinčasta sonca
labirintov mejnih kamnov
in lobanj drsečih mostov prežvečenih mest

Zaspanočasni muzej goril odprl
vrata in prilepil veke
na oči sveta

vidimo vidimo vidimo vidimo vidimo

In ko nam laž postane užitek, govorimo
resnico, da ji bomo lagali;
tesnoba, konec laži.
Sprevrženo trpljenje brez užitka.
Bleščava niča, ime brezna, spokoj onkraja...

Že dolgo nisem stal
na pomolu
in gledal ljudi.
Kako valovijo.

tukaj otok. v smer oko je
v prazen prostor svetlobe
odgriznjenega sonca stopilo
mi na jezik in zažrlo v pol.

lahko sem jaz tisti
ki reče
prerasla sva čas
našopirjenega
in se spremenila
v prozorno rastlinje

Steklene oči zrejo v neskončnost,
neskončnost prodira skozi razbito steklo.
Po neskončnosti lebdi en sam kamen,
ki srce želi postati.
Sosednje končnosti vsebujejo srca,
ki biti ne znajo.
Le eno krhko srce še za kamen bije,
objame ga.
Krvavi madež na kamnu.

Naj pogasim žerjavico,
tlečo bolečino,
ki se s kremplji zakoplje globoko v srce,
da iz krvavih oči,
solze prenehajo teči,
se pred odprto okno postavi,
dovoli svetlobi jutra,

Metuljasto rad
si me imel takrat,
otroško zaupljivo
in brezpogojno -
dokler ti niso povedali,
da si pritiskam,
da je tvoja mala polna heroina,
da je igla njena giljotina.

(18.8.07)

PPPP
VNPM
DJPD
TDJZ

Praznik Poljubov Parček Prosljavlja,
Vragolije Nebesnih Pomežikov Meseca,

Oktobrsko sonce čepi v laseh gozdne vile
in slana modrina v očeh nadeva ji trpek izraz.
Prve ptice selivke so v jati zavile
prek jutranje zarje v daljni poletni čas -