Zavijem navzdol po tvojem vratu in se ujamem v past pomorov enonočnic:
Pozabi me, pa ne bom nikoli pozabila tebe- ljubi me, pa te ne bom nikoli ljubila.
Moja bit je preprosta: Klišejska sem in nepopolna.

ko se zalijem do brade
s črnim morjem
praznih čustev

ko mi ne da dihati
slani okus krvi
ki zaliva oči in joče zame

Toliko zvezd.
Kot bi nebo hotelo dol, dol do nas.Čisto blizu, tako blizu, kot bi bilo mi.
Padli smo vanj.
Mreže, a vendar nismo ujetniki.
Karabinjerji.Oni s kozarcem v roki.

Kako naj ti povem,
da me še vedno znova očaraš?
Čeprav čas hitreje teče,
kot hočem in si želim
pa vseeno
komaj čakam, da se
pojaviš v vsej svoji
veličastnosti, lepoti

Vklesan nad morjem trdno skalo
objema, si plemeniti zalo
silhueto, soncu razvejano,
zase potrebuje tako malo.
*
Notranjo luč semen posejano,
na istem drevesu zasanjano

Tone kit
pod tone oceana

Grize slano razprostorje

Na dnu
vstopi v novo morje

Vdihujem srež iz tvojih ustnic,
ki drhteče mi sesajo kri,
ko v objemu močnem lomiš mi kosti.

Vse kar rabim so besede, besede,
in ko mi res sede,
te besede niso blede,
niso blede te besede, ko mi sede.
In ne rabim bledih pogledov,
ko mi izpod minimalističnih udarjanj možgan frčijo besede kot da bi jih nekdo hotel spakirati s seboj za v neskončnost. Spet se zbujam, z besedami, in igrami.

Oh, skala, zakaj se tako oklepaš morja?
In zakaj te sonce neznosno peče?
Zakaj ne sede galeb nate in ti pove:
sonce in morje ti nanašata bolečino,
ne prizanašata ranam s soljo in vročino.
Okopana stojiš, za bolečino ti ni mar.

Si metulj prozornih kril,
s paleto svilnih barv,
slikarju jemlješ dih,
pred tvojo lepoto očaran poklekne,
se oči mu orosijo,
ko začutijo drget pajčolinastega krilca.

S paleto svilnih barv,

Spustila se je noč,
dnevu vzela moč,
se mesto prebudi v spektaklu luči,
vrvež hitenja na ulicah se umiri,
mesto v novi podobi zadiha,
se po končanem utripu,
na ulicah vrvež hitenja umiri,

Potopil sem se vate svet,
zdelan od bremena teže,
ki čedalje bolj globoko reže,
se počutim kot ujet,
saj je umetnost dandanes preživet,
je srce z menoj,
a duša tava pod oblaki,

Starost prišla si,
ne, da bi kaj mi sporočila,
tiho za roko si me prijela,
me s svojim plesom zapeljala,
kot v rosnih letih sva odplesala,
sem upehan se te oprijel,
nič več tako zal,

Starost prišla si,
tiho šepetaš mi,
nežni tvoj dotik,
spreminja me vse dni,
sem dete bil,
zdaj osivel

Odpiram oči ...
Na vzhodu jabolko rdeče zori.
V krilu mesta vstajajo hiše.
Električna žica drgeče pod težo golobov.
Zlivam se v razpokane vene ulic
skupaj s tisočerimi sanjami tujcev,
ki pršijo v nebo.

sedanjost in prihodnost
sta iteracija preteklosti

kar je bilo prej pravo
je zdaj iznakaženo in nezdravo
jaz pretekla je le varianta
mene sedaj

A misliš da bom ostal,
sprijet na razbeljenem plehu avtomobila,
nemočen in star,
z očmi praznimi
in roko vžgano v drobovje spomina?

Sem le starček,
vklenjen v postelji, ker telo mi umira...

Z modro razcvetene površine
je skozi zrak potovala črta.
V počasnem gibu je šla
skozi moja usta in se odbila
v peno tvojih plim.
Tam je utonila.

želim ležati s tabo na plaži,
da morje obliva najini vroči telesi
in s soncem igrajo se valovi,
ki hladijo najino poželenje.