V mestih brez luči je trava
prepredla opustošene vrtove.

Zapoj mi,
predaj srce.
Dotakniva se nebes.
Naj naju
v pekel nese.
Dragi, ne boj
se moje zmešane
ljubezni.

Ustavi konje
nikamor se ne mudi

lahko si občutek
mi med prsti polziš
zrnce praha ki v vetru zletiš
lahko si ugriz ki na koži skeliš
kruta vročina ki v meni žariš
lahko le topel poljub ki v dihu blediš

Stopila bom z nogo
v španski škorenj
pod tvojim dotikom.

Anorganska Beznica.
Civilizirane Čeljusti Drobijo Enotnost.
Fiksirane Glave Histerično Iščejo Judeže.
Kriki Lepotic Mažejo Nebo.
Obrazi Prostakov Razdirajo Sanje.
Škarje Tiho Ustrahujejo Večino Zapostavljenih Živali.

Vidim zvezdo,
blešči na nebu,
vidim zvezdo,
lepo in čisto.

Abstiniram. Bežim.
Cela Čreda Divjih Emocij.
Falirana, Grda Horda Ignorantov Jebe Kolektiv Lepega.
Moje Nove Oči Polirajo, Režejo Sence.
Špičasto Trnje Ukleščeno Venomer. Zate, Ženska.

spet ne vem več kaj
al` naj spustim se tja
naj spet predam svoje srce
al` naj počakam rajši tebe

potopil si se v misli
razraščenih korenin
ujetih v potezah
tvojega obraza

za trenutek zaželel
pretrgati izruvati
razraščeno
zakrvaveti

S skromnostjo se rad
bogat odene,
ko peš, namesto z avtom
v gore gre.

Kako naj jo jaz
navzven izrazim,
če nimam nič
za dati med zobe.

Ležiš na golih tleh osame.
Po stropu plešejo zajčki
Džurdžev dan.

Dan drsi preko množic ljudi, preko nasmejanih obrazov in žalostnih oči... Roka v roki se zgubi, naslednji trenutek potiho iz nje spolzi... Čas mimo neustavljivo drvi. Pesek v uri preteče in že smo v prihodnosti. Pa vse še tako diši po preteklosti. Sva le ti in jaz, le jaz in ti.

Neskončnosti preteklega
potujejo
po mojih prašnih cestah,
sadijo spomine,
da iz mene zrastejo mogočna drevesa,
z zelenimi listi
in  belimi  debli.

Sploh čutil ne boš, ko krila ti nežno bom zdrobila... Da bi k sebi za vselej te privila, te pred tem krutim svetom skrila. -Da bi te ljubila. Angel si, ukradla sem te iz nebes, pa si še vedno se smehljal! Oh, kako nedolžno si vedno me ljubiti znal... Saj s tabo svoje sanje živim! In ko ponoči bedim, je ta sladko-pekoči občutek, ko ne spim, saj s tabo v šepetu se vrtim vse dokler z zvezdami, ki so tvoje oči, ne zaspim, moj heroin.

Ti moj karakal,
kaj ti pomeni svojina?

Zazibam te s pogledom,
ko plavaš v modrini neba.
Enkrat zelena, drugič srebrna,
tako postavna bdiš
nad odtekajočimi dušami želja.

Ko so se čustva prebudila
spoznal samoto sem srca
objela je melanholija
celino mojega srca.

mesec sanja o barki,
ziblje se v preprostih vizijah,
sleče se žarkom
in kako bitko izgubi,