Nebo rjovi v vijoličastem kriku.
Od vlage težka megla
seda na tla.

Mi ni moč pisati te besede, je moč sama ljubezen prava.

Sprehodiš se skozme
kakor peščena senca.

Ni darila, ni besed,
ki opisal bi tvoj svet.
Pa vseeno prejmi rimo
mojega navdiha,
ki preliva verze stiha.

Duša na razpotju.
Mrzlo.
Čutim in slutim.
Stojim.

V pesem se skrijem.
Noč.

Če je mogoče
bi želel govoriti z vami.
ne bojte se, vem, da je mogoče,
videli boste - ne iščem preveč.

Gledal sem.
Neumnež.
Mižati bi moral.

Preveč prihodnosti sem svoje videl.
Preveč mi je obljubila.

Vroča noč,
polnoč.

Skozi odprto okno
pogled na polno luno,
zaslepljujoč.

Grizeš moje ustnice s poljubi.

Dan je že predolgi.
Kdaj vzklilo bo nekaj tistega v meni?
Pa kaj vsi tisti nevedneži,
pa kaj vsi tisti norci.
Nihče ni neumnejši od mene.
Nihče ni bolj nor kot jaz.

še zadnji
dvomljivi
glasovi,
poslednje
prošnje
že davno

Bil je čas,
ko se nisva še poznala,
le vedela sem, kdo si,
in ti, kdo jaz.
Ostal bo čas trenutkov
Najinih dvojin.
In prišel bo čas,

poslušam dež
tako topo udarja
ob stene
v glavi doni
vsak udarec
skeli
kot rana zarezana

Ni več to, kar želja je bila.
Ni dvorane brez gledalcev.
Nastop več ni dovršen.
Prišel je eden, za njim še sto
in tisoč gleda le napake.
To več ni to.
Umirati se več ne zna.

IZRAZITI ČUSTVA NA PREKALJEN NAČIN ISKATI OBČUTKE IZ GLOBIN.

RANE OSTAJAJO V SEDANJOSTI, STORJENE V PRETEKLOSTI OB MOMENTU ZAGRENNJENOSTI, OB MOMENTIH POŽELJIVOSTI OB PRILAGODLJIVOSTI.

To jesen
je strah
razpotegnil svoj objem.

V pesem se skrijem.
V njej sem lahko

vse.

Ekstaza?

Ekstaza igranja?
ONE?

Ne!

Osebe se ločijo z rimo.

Povej kaj, kaj, kaj naj naredim,
da najdem te, da koncno pravo ljubezen dobim.
Le kaj naj spremenim, ostane mi le telo,
jaz, ki te želim tako močno.