I know I saw you somewhere!
Saw u in my thoughts,
saw u in my dreams.

Was walking down d street,
saw u in a hurry,
saw your smiling cheek.

Zrno peska v puščavi,
kaplja v oceanu,
solza v očesu.
Mravlja v mravljišču,
mali človek v metropoli.

Dnevi so predolgi in noči je preveč
vse traja
v nekem nedoločenem nespremenljivem niču
Trenutki v formalinu,
obledeli in razcefrani,
in muzeji zbledele krvi

Kupite nas parfum -
sestavljen iz izvlečkov zadnjih rož.
Kaditi je bonton -
pomagaj rešiti ozon.
Več goriva - bolj drviva.
Zmanjkalo streliva?

Rezk,
rezk,
rezk.
Lesni hrošči
razgrajajo po podstrešju,
uničujejo les,
razkrajajo streho.
Streha se podira,
paraziti ostajajo.
Lesene glave množice,
lesni hrošči stradajo.

Srečala Sva Se.
Sinoči. Spet.
Samotna Spevnost Sožitja.
Skozi Soj Svetilke
Sabljajo Srebrne Sence.
Sirup Skušnjave
Spila Sva.

Ne najdem je.
Sreča, evforija,
žalost in smeh.
Ne najdem besede.

Kako težke in boleče so te noči.
Ujet in brez moči, brez besed, brez nje. Samo ime. Spremlja me glasba - njena- in ne morem verjet, kako mi utrujeno srce joče in trpi.

Spuščam se v globočine,
zdaj ko (če) ugaša ogenj.

Dol, še dol v prostornine,
kjer ritem zgublja svoj korak.

Vsaka solza enkrat mine,
kaj če se kar neha (nesme)?

Čira čara mladi čarovnik.
Še zadnjič čara,
ko drhte roka obrne list.

V prazno koraka,
fant ki je preživel.
In s črnilom diha nič več.

Za vse se najde okvir in logična razlaga. Za vse posmehlijivi komentarji in lomilci ledu.
Za vsak pojav v vesolju lahko obtožiš kogarkoli, za vse lahko kriviš sebe.

Ljubim smeh otroka,
ki razvedri moje misli.
Ljubim okroglo nogometno žogo,
ker mi prijetno vrti življenje.

Ko ugasnejo na nebu repatice,
ko zvezdni žarki vzamejo slovo,
ko mesecu oblak prekrije lice
utone ribnik v žametno temo...

Sem zopet tu med starimi zidovi
se polnim z duhom tistih dni
blaženi vsi, ki so tu zbrani
veže nas sij, nekdanjosti.

Tu med kamnitimi obzidji
so živeli pravi predniki,
v telesih moč, borbenost so nosili
svojemu narodu so vzor bili.

Bleščavost vidnega sveta
ne želijo mnoge duše
zatemnijo umu še pogled,
da ne zadene jih kaj hujše.

Čimmanj jo vnema sfera želj
tembolj notranjost jo krepi
da bi odprla žarek svoj,
je ostala rajši v temi.

(RUBAIJAT)

Sprejmi darilo, ljubi življenje,
četudi grenčica ti priteče,
speri jo s svojga lica, nisi
osamljena ptica, skozi življenje.

V rokah poslanstvo svoje držiš,
vedi, od mrtvih ga ne obudiš,

Peresno, lahno te nosijo kopita,
nevidna peresa, ki so očem skrita,
griva igrivo v plesu plapola,
s stasom moči, v hipu omrežila.

Z ritmom kopit objemaš obalo,
začutiš njih zven, na koži kot objem,
da srce igra, kot ubrana violina,

Nisem več zadet,
nisem več sproščen,
prav nič zadet.

Ves svet je vendar ulit;
po meri
tvoje zamere.

Kraljica zabave, najlepša hči noči
z božanskimi očmi ne vidi nikoli,
pogled ji zastira melodija sončnega mrka,
njeni boki so zahrbtna bolezen z morja.