RAZKRIVANJE

Ne hodim v cerkve
sem sam živi hram
v njem se počutim svoboden.
Izganjam iz sebe
kar po žveplu smrdi
sem drugače družaben, priseben.
Telo me posluša
me rado ima
nikdar ne privoščim mu jezo.

želim čutiti tvoje besede,
želim čutiti tvoje srce,
želim čutiti tvojo dušo,
želim čutiti te.

when i saw you after a while
i felt something again.

its not love and pasion...

its question : what if ?

         SANJE

Odkril sem  novo smer poti
ne vodi gor me do pečin,
to je pot skrivnostnih sil
nevidnih, čustvenih globin.

Oznake so mi nočne sanje
v njih mi duša govori
kaj preživlja v telesu,
ko telo, čez dan bedi.

Tolikokrat sem si že obljubila da je bilo zadnjič...tolikokrat sem si rekla da je bila solza poslednja...vedno me znova prevzameš...vedno mi vzameš ves ponos in vso čast, ki jo hranim za težke dni...ne morem več...ne tako...ne na tak način...

zakaj hoditi,če ni več poti...zakaj vztrajati,če ni več moči...zakaj iskati,če nikogar več ni...zakaj trpeti,če srce si tega ne želi...

a te pogrešam? sprašujem se... a te ljubim? ne zavedam se... a si moj edini? odgovor v srcu je... da, pogrešam te... zato objemam zvezde, ki zlate so kot tvoja duša. ki z mojo tvori celoto.

bilo je nekoč...bila je princesa...bil je princ... nekega dne...zgodilo se je...srečno živela sta do konca dni... vse zgodbe tako se začnejo, da konec je viden preden se knjige odprejo.

(posvečeno dragemu)

Dragi, pijačo ljubezni,
v kelih nalijva....
potoči iz žil se v vene,
ki postale so ognjene.

Obračam in srkam,
se sladkosnedim,

S telesa spiram tvoje dotike,
trebim plevel obetajočih misli,
da uničim muhaste ljubezni brstike,
a ne preneha spomin sladko-kisli.

Z nohtov strgam barvo tvoje krvi,
katere potoki polnijo moje rane,
in s kože luščim raskave poti,
ki ležijo na meni opojno zaspane.

In se znajde v svetu
Katerega šumov ne pozna
To ni njena zgodba
To je njihova klet

Svet so njene misli
Kjer preganja svoja čustva
Ko se vanj

Zelene misli vzel si s seboj,
pustil vonj srebrni,
črni hlad ostaja za teboj
...

Venci so oveneli,
oni pa hodili za njim,

zapeli trpko in bolečo,
ki priklicala je spomin.

Lebdim po vesolju samote,
čakam Nate,
da se naužijem nevidne lepote.

Prvi dan.
Padel v vodo.
Ne znam plavat.
Krik na pomoč.
Nihče ne sliši,
nikomur ni mar.
Utapljam se.

Med zidovi drevoredov, senc
in budoarjev se sprehodim
v objemu dvojih ustnic,
ko avgust gori rdeče.

Iz dlani pšeničnega polja, mak
se s pogledom je v sonce zazrl,
odločno kljubuje, nežno ljubkuje
nezrelo klasje, ki se upoguje.

Se s pogledom je v sonce zazrl,
ga nežno vetrič oplazi po licu,
s šepetom z njim se pomenjkuje,

Izzvan da rimam
rim vseh oblik-mam
vse je enigma k se ob priliki razkrije
velik-znam lah se dvignm
k Feniks-na krilih poezije
k nov stih-mam jo udihnm
za zmer utihnm šele k izdihnm