Presujem se
Kristali savanskega peska
Nazaj v preteklost
Po zaoblih bokih časa

Vpleti me
kot pajek
v pajčevino življenja
in me umiri

Zakaj živel bi v tem svetu,
svetu brez sanj?
Zakaj poskušal živeti,
če živeti ne znam,
zakaj živel bi večno,
če je živeti zaman?

Človek mora nesrečno živeti,
srečno živijo le slepi, neumni
in zadeti,
ob dozi sladke iluzije.

Končuješ me o megla,
dušo spet prazno si zasegla
Oči ledene, vroče zgodbe,
vso radost si presegla

Z rdečo kočijo odpeljali so te stran,
tisto noč,
ko že belil se je dan.
Bil je blisk in bil koles ropot,
ko zapustil si me,
šel odtod.

Nazdravi mi!

Meni!
Ki se borim da pozabim
se borim da živim
in živim da ljubim

Na postaji stojiš
v novemberski noči.
S kovčkom v rokah
čakaš na vlak.

Na postelji sedim,
obžalujem svoja dejanja.
Jočem za teboj
in v spominu iščem tvojo podobo.

Touch me.
Kiss me.
I know you.
So why do you leave me?

ni všeč mi tvoj mokri vonj,
ki v sobo me zapira.
ves dan tako siv in samosvoj
v posteljo me stira.

Trnje šumi,
zvezde budi,
ki gledajo nas iz neba.

Pamet beži,
v višave leti,
odvrne pogled nam od zla.

I.K.
Potoži mu svoje probleme ...
ha ha ha
Smeh.
Smejoč.
Smeji se.
Znotraj obupuje ...

Kje so meje mojega poraza,
rabim dihanje,
sovraštvo klika po spominu,
čigave bedarije.

V loži so srečni klovni in
akrobati sedijo pri miru,
dreserji v prvi vrsti podpisujejo peticijo proti nasilju in
orkester zahteva čisto tišino.
Histerični gledalci v natrpani areni
(nekateri se z zadnjimi močmi držijo
za vrvi, ki visijo izpod stropa)
se sprašujejo: »Od kdaj smo mi del programa?«

Zvita v nepopolni klobčič upam
da me boš odvil
ali pa se pomačkasto igral z mano

Polnočno kradenje trenutkov
ko te ne razumem in si daleč
daleč proč od mojih rok
nepričakovano skrčenih
stiskajoč ostanke noči...

Zanimala me je usoda
povzpetne mlade lepotice
ki je z nami v mladih letih,
sanjala le bogate prince.

Glasba tu odmeva,
neskončnost tega napeva,
tu lahko sem.
Zariši mi v kožo,
pokloni mi rožo,
ostala bom tu.

Prerivajo se črte,
rišejo obzorje,
brišejo obris.