Vijugajo mi misli,
prozorne gredo.
Šelestijo. Kot bistri
potoki so.
Ustavijo se v toku,
naredijo en zavoj,
hočejo naprej, zahtevajo obstoj.

Občudovanje tišine prave spokojnosti,
svetlobe ujete v pisanih barvah obreda.
Občudovanje neskončnega zvena miru,
dotika ljubljene osebe ob tvojem telesu.

so v naši dólin
knapi kópal kólm
si slúžl gnár
prej na dva dúcata ur
pol so se zglihal na osem.

Fúkse so fúrale húnte po jam,
pa perkmadeljca so knapi srečvál.

kakor je človeštvo
je tudi umetnost doživela evolucijo
tako včasih jasne podobe
so risali na platno sveta
danes vse skupaj je nejasno in bledo
in tudi v besedah ni več reda
rime ni več vredno postavljati
mene in tebe že davno vzel je hudič
vegetacija v mozeg.

Umolkníli so nihaji vnemar puščenih ur,
v nit spleten je prostor, in pribit na dno,
in počasi, a precej vztrajno vlečem
svoj zvesti vžigalnik v njegovo smer.

O, ti poezija
ti živiš, saj nisi prah
si kot veter neulovljiva
vidna si le v solzah.

Solze žalosti in sreče
ustvarjajo čustveni svet
v te nevidne pajčevine
solze dajo se ujet.

Blišč tiare-
tako magnifičen, tako mogočen,
toda znotraj-
iluzija kot ti.

Ne nosi mi sonca,
lun v očeh,
obrni se preden prideš, prinašaš
nemir, kratiš
spanec mi v nočeh.
Hladnokrvno me moriš spet in spet,
ko brezciljno iščeš v meni slepi led.

Vode šumijo, srca 
pršijo, dih
mi zaide v zamolk.
Čvrste roke dvigujejo hrasti,
nedolžne cvetlice ne nehajo rasti,
noč jih ne ustavi, noben premolk.

Za trenutek osupel. Ker te ni tam
ko se obrnem

Da vidim včasih tvoje globoke iskrene oči
luč mojega življenja

Vse ptice pojejo slavospev nam.
Meni. Tebi. Najinim srcem.

Zelena elektrika mi trže razum.
Grinpis za kitovo mamo skače v prazen bazen,
Nadzvočna hitrost nam je ušla,

''Včeraj sem seciral žabo.
V žabi sem našel prstan.''

V gozdu so davi izkopali roko.
Levo. Ženskega spola.
Desna je bila skrita na policijski postaji.
Nogo si je sposodila od soseda.
Zadostovala ji je mizina.
MRTVA NEVESTA.

Zakaj iščem napake,v tebi - meni?
Zakaj nočem biti kot oni,ljudje?
Zakaj se izmikam njemu,življenju?
Zakaj bežim kot ti,svetloba?
A vendar ne svetim,se ne lesketam in ne gorim.
Le iskrim se v upanju,da osvojila bi svoje želje...tebe!

Svetle proge se zarišejo skozi krošnje dreves,
kakor laser jih razpolovijo...
ujamejo tvoj nasmeh,ga osvetljijo...
pogrejejo ti telo in napolnijo z energijo.

Pričela je nevihta,
zavihtel z bičem po nebu je grom,
blisk, njegov prijatelj,
zdaj odstopil mu je stol.

Praznina.
Tu. Tam.
Votlina.
Tu. Tam.
Votla srca vsepovsod.
Tam in tod.

Meglena poljana,
pozabljena marjetica
in tvoja grenka sladkoba.

Zibelka v puščavi,
puščavnik v New Yorku
in tvoja neumna senca.

Vse postane nekako bolj pravilno,
svetleje...
ko obujem se čevlje tele.
Čevlje tvoje. Čevlje njene.
Jaz sem visoka, vse je lebdeče,
vse tako manj trgano, tako manj boleče.

...dišeče pronicaš svoj vonj
skozi prosojnost moje kože
in jo zapolnjuješ s svojo gostoto

dokler ne napolniš vseh čutnih končičev
in sežeš še globlje
v neskončnost...