Rišem najine sanje na mehko blazino,
potiskano z drobnimi zvezdicami,
ki v sanje z nama zvečer odhitijo,
veke na očeh se utrujene umirijo,
odpeljejo naju v pravljični svet.

Sanje usmerjava v energijo,
iz ust šepetanje do najinih src,

 Če bi rekel,
naj odidem.
Če bi rekel,
naj že grem.
Preden s soncem
v mrak zaidem,
razprla tople žarke
  bi očem...  

1.del

Krila kot privid se prebudila,
z občutji neminljivosti ovila,
v znojnih kapljah iz sna poletela,
sončev poljub jih z dotiki vsrka.

Sončev poljub jih z dotiki vsrka,
na slastnih grižljajih se pregrešila,

Ahati, diamanti...
bezljave spominčice,
pozabljeni spomini.

Spektakularnost polzenja,
spevnost stopinj v temi...

To minuto vse rože sveta odprle so cvet...

Artizem je povsod,
čarokrasno horizont preveva.
Ajda cveti, bezeg diši,
vse zvezdan blesket opeva.

Ti, ki pripadaš njemu
polziš po mojem licu
zaradi njegovih besed

udarjaš na mokra tla
in se zliješ
z dežnimi kapljami

Narekuješ  trnovje okoli srca.
Stiskaš in režeš.
Šepetaš vbod, za vbodom.

In srca cvet,
oveni kakor nasmeh na otroškem obrazu.

Otožno nebo solze izlije,
v sivino misli potopi
in z gromom hropeče joče,
si z meglico obraz prekrije.


Skupaj zdaj solze izjočiva,
moje po licu drvijo,
tvoje po šipi polzijo,

solze kot dež
po licu polze,
roke kot zemlja
med potresom se trese,
pogled kot noč
je temen ves,
v mislih se odvija
mrtvaški ples.

rdeča,zelena,rumena,
nova je zvezda rojena.
modra, roza, rdeča,
v duši se skriva sreča.

kot veter prijetno mrši ti lase
kot nežen dotik prijetno se dotakne te
kot snežna idila svetlika se
kot nasmeh na ustih prelepa je...

kot sijaj sonca preseneti te
kot močno vino opije te
kot mehka odeja ogreje te
in nikoli ne razočara te!

postal sem bandit
neukročen in trmoglav
razbojnik, najhujši kar jih je
ni me strah in priznam
priznam, za vse
priznam vse svoje prestopke

Ljubezen, ki osrečuje,
ni samo sreča,
tudi bridka solza,
ki po licu spolzi.

Ljubezen poljubi,
včasih zaboli, 

 Vstopi! Ne boj se!
Dajem ti svoj svet,
saj v sebi nosim ga
že mnogo let;
tisti čarobni svet,
ki me poji...
tisti,ki mi zapušča
toplo sled;

Zabranjen spanec,
zabranjena roža,
zabranjene poti.

Vonj vrtnic opranega dežja.
Tako rezek, da zaboli.
Tako presunljivo globok,
tako preširno širok.
Čisti zrak lomi pljuča,
opaja ukrivljena srca-
žejna, lačna.

Izginjam v njegovem praznem pogledu.
Luščim se ob njegovi nedosegljivosti.
Razlivam solze ob njegovi svobodi.
Zaključujem neskončnosti pot.
Propadam brez njegove bližine.
Ubila bom vsak košček njega.
Rezala bom še bolj globoko v rane.